Na medije se je obrnila Bojana Pivk-Križnar, soproga Toma Križnarja, ki se je decembra in januara mudila v Nubskih gorah v Sudanu. Skupaj s Tomom Križnarjem si prizadevata za pomoč obolelim za gobavostjo in zbirata donacije za zdravila. Pretresljiv opis razmer lahko preberete v nadaljevanju, če pa bi želeli tudi sami prispevati in pomagati, pa boste na koncu pisma našli še številko tekočega računa, na katerega lahko nakažete donacijo.
"Decembrsko-januarska odprava v Nubske gore v Sudanu je bila zame stresna, vendar mi prinaša še trdnejšo voljo, da je treba ustaviti gnitje, trohnenje in razpadanje ljudi, ki nama niso ponujali samo rok, ampak vse, kar imajo. Predsodki so izginili, skupaj smo jedli, se jokali in smejali.
Gobavost sva odkrila že konec leta 2017. Ko sva snemala žrtve množične lakote, sva uzrla ljudi z zgnitimi očmi in roke ter noge brez prstov. To je bilo proti koncu najine poti, zato sva se decembra 2018 vrnila, da bi dobila še podrobnejše informacije o razširjenosti bolezni in dokumentirala čim več posameznih primerov. S pomočjo našega ministrstva za zdravje smo o gobavosti obvestili Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Naše ministrstvo je bilo za zdravljenje omenjenega primera pripravljeno prispevati 20.000 evrov. Pa WHO ni prepričalo niti 20.000 evrov niti dejstvo, da jih pravilnik zavezuje, da bi morali v roku 48 ur na teren poslati zdravila, ker gre za nalezljivo bolezen. Dobili smo njihov odgovor, da v Nubske gore in Modri Nil ne morejo, ker gre za vojno območje, pa tudi do obljubljenega srečanja vse do danes še ni prišlo.
Konec decembra 2018 sva se na meji J Sudana in Sudana v begunskem taborišču Yida najprej znašla v priporu, kjer so nama pobrali fotoaparate, kamere, diktafone in potne liste – vse s čimer bi lahko zabeležila kakršenkoli dokaz o čemerkoli. Razlog je pohlep po denarju. Ravno podkupljivost pa je največji krivec za zadnjo vojno, ki je po trenutnih podatkih OZN samo v Južnem Sudanu od leta 2013 vzela več kot 400.000 življenj in z domov pognala prek šest milijonov staroselcev.
Vztrajala sva in po dvanajstih dneh pregovarjanj, surovih pogledov in ob pomoči številnih prijateljev na položajih tako v J Sudanu kot Sudanu dobila vse zaseženo nazaj. Dobila pa sva tudi neposredne izkušnje, da živali bolje poskrbijo za svojo vrsto kot civilizacijsko napredujoči človek. Videla sva, v kako nečloveškem položaju so begunci (zastraševanja, izsiljevanja, kraje, pretepi, posilstva, uboji) in s tem delni odgovor, zakaj toliko težav z zdravili za gobavce.
Potem so sledila srečanja. Pred nama so stali ljudje z zgnitimi dlanmi, prsti na rokah in nogah, pripovedovali so o gluhih in neobčutljivih udih. Pa tisti, ki jim je bolezen že povzročila izgubo prstov, dlani in stopal. Nemalokrat zgnijejo tudi oči. Vsi po vrsti so nama pripovedovali o hudih bolečinah po vseh predelih telesa.
Eden od gobavcev je imel čez desno roko krpo, na nogah pa plastične čevlje. Ko je pokazal, kaj je bolezen naredila z njegovim telesom, in odstranil čevlje in krpo, pred nama ni več stal sočlovek, ampak samo še ostanek sočloveka. Od stopal je ostalo bore malo. S smradom razpadajočega mesa desne roke je privabljal mrčes in kljub nenehnemu odganjanju s krpo je bilo popolnoma jasno, kdo ima res nadzor nad ostankom njegove roke. Našli so novo orožje, še hujše orožje za iztrebljanje ljudi, ki imajo en sam greh. Rojstvo na bogati zemlji. Ne strah ne hitra smrt, ampak počasno razpadanje in gnitje pred celotno skupnostjo.
A nič se bolj ne vtisne v spomin kot nubska človečnost, ki ne kloni niti pred boleznijo. Še vedno si deležen njihovega nasmeha, njihovega gostoljubja in njihovega druženja. Ne spodobi se, da je sovražnik lačen, kaj šele gost. 69-letna Rauda je za gobavostjo zbolela pred štiridesetimi leti. Zakurila nama je ogenj, potem pa s štrclji luščila arašide, da bi naju nasitila. Na vse načine sva jo poskušala prepričati, da sva sita, a se ni dala. Nadaljevala je, dokler posoda ni bila polna, čeprav je bilo jasno, da to počne v bolečinah. Tega dostojanstva, da ostajajo ljudje, jim ne moreš vzeti.
Bolezen je ozdravljiva s terapijo dveh antibiotikov (traja pol leta) ali pa s terapijo treh antibiotikov (traja eno leto), odvisno, ali gre za obliko malobacilne ali večbacilne gobavosti. Že s prvo dozo zaužitih zdravil oboleli niso več kužni. A zdravil v Nubskih gorah ni. S težavami pri dostavi zdravil se srečujejo tudi v Južnem Sudanu. Ob obisku bolnišnice Juba Teaching Hospital so nama povedali, da že od novembra niso dobili pošiljke antibiotikov, zato ne morejo začeti z zdravljenjem 150 na novo registriranih gobavcev. Antibiotike izdeluje Novartis, razloga, zakaj jih ne dobijo, ne poznajo. »Ne vdajta se!« bi zagotovo dejal Tomov oče, če sodim po naslovu njegove knjige Ne vdaj se, fant.
Nova pogajanja o dobavi zdravil prek nemške bolnišnice v Nubskih gorah bomo imeli s pomočjo našega ministrstva za zdravje konec februarja v Sloveniji, tedaj se vrne tudi Tomo. Če se bodo zdaj že enoletna pogajanje o dostavi zdravil še naprej vlekla in ne bova imela konec februarja ničesar trdnega v rokah, bova začela sama iskati sponzorje, donatorje in kandidate, ki se bodo pripravljeni pridružiti zdravnikom, ki so se že javili in so pripravljeni deliti svoja znanja z ekipo domačinov, ki bo skrbela za razdeljevanje zdravil in lajšanje stranskih učinkov gobavcem, ki so dva ali več dni oddaljeni od prve in ene redkih bolnišnic v Nubskih gorah. Zdravila lahko kupimo v Ugandi in jih dostavimo v Nubske gore in Modri Nil in tako omogočimo samo tisto, kar si vsak izmed nas zasluži – biti Človek."
Donacije za zdravila
TRR: SI56 0510 0801 3175 987
BIC: ABANSI2X
Ustanova Tomo Križnar
Turistična 4, 4202 Naklo
www.tomokriznar.com
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču