Elvira Barba: "Malčki danes ne trpijo zaradi pomanjkanja igrač, temveč starševske pozornosti!"

“Rada se pogovarjam z Iris prek Skypa, kjer mi pokaže Isabellico, nad njo pa so navdušeni tudi moji otroci.” (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
18. 12. 2016

Novopečena babica Elvira Barba, sicer mama slovenske manekenke Iris Mulej, je mama z veliko začetnico. Svoje življenje je namreč posvetila otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v matični družini in zato potrebujejo še prav posebno pozornost ter veliko mero ljubezni.

Prav slednji sta tudi glavni darili, s katerimi vsakodnevno obsipava otroke, tista prava, zavita v bleščeč papir, pa jih bodo čakala pod smrečico celjskega nakupovalnega središča.

Story: Citycenter Celje bo v sodelovanju z obiskovalci in ambasadorji dobrote že osmo leto zapored obdaril otroke iz rejniških družin, med njimi tudi vaše varovance. Kakšen je vaš pogled na to lepo gesto?

Dogodek je druženje, polno pričakovanj, in otroci se obdarovanja že nadvse veselijo. Običajno darila Citycentra prinese Božiček, ki mu otroci zapojejo ali zdeklamirajo pesmico, kaj zaigrajo ali zaplešejo. Navdušenje vedno popestri tudi polna miza dobrot. Opažam pa, da rejniški otroci na druženjih niso najbolje razpoloženi. Kot da se njihove podobne žalostne usode ločenosti od matične družine pomnožijo. Zato se na tovrstnih srečanjih najraje z njimi pogovarjam, igram in jih razveseljujem, saj želim ustvariti nasmeh na njihovem obrazu. Večini otrok igrače ne pomenijo dosti, če si ne vzamemo časa in se z njimi ne poigramo. Malčki danes ne trpijo zaradi pomanjkanja igrač, temveč starševske pozornosti. Starši lahko s svojo prisotnostjo naredimo darilo še lepše.

Story: Z otroki ste narisali risbice, v katerih so izrazili svoje želje. Je bila odločitev težka? Kakšen je bil njihov odziv?

Fino se jim zdi, da lahko dobijo, kar si zaželijo. Možnost izbire jih je tako navdušila, da niso točno vedeli, kaj bi sploh izbrali. Mlajšim otrokom sem pomagala izbrati darila, saj niso živeli v pomanjkanju in so imeli kar težave izbrati pravo darilo. Avtomobilov za fante vendarle ni nikoli preveč. (smeh)

Story: Kakšen pa je vaš pogled na polne nakupovalne vozičke in številna darila v prazničnem času?

Obdarovanje pri nas ni na prvem mestu, meni veliko pomeni že šopek cvetja, risbica. Tudi kot deklica sem rada nabirala cvetlice in jih podarila mami. Sama jih obdarujem s pozornostjo, jim prisluhnem ali pocrkljam.

Story: Praznični čas je tudi tisti, ko si vzamemo malo več časa za bližnje. Kako pa jih doživljate sami?

Prazniki na nas ne vplivajo kaj dosti, saj je v naši hiši prazničen dan prav vsak. Ne maram pretiranega nakupovanja, saj je v zadnjem času materialnim dobrinam namenjen prevelik poudarek. Darila zame niso pomembna, temveč vsakodnevne pozornosti. Treba se je vsak dan opomniti, kako lepo je življenje, in doživljati tiste male radosti. Vsak dan nam je podarjena nova možnost! Sama ne namenjam velike pozornosti decembrskemu vzdušju, morda pripravim le še za odtenek slastnejšo večerjo. Zdi se mi, da so v starih časih praznike dosti bolj cenili, saj so živeli v pomanjkanju. Tradicija je sicer lepa, vendar se sama na to kaj dosti ne oziram. Jelko ponavadi postavim skupaj z otroki, lani pa sem ta običaj opustila, saj je bilo tako živahno, da bi to bolj težko naredili. Letos jo bomo spet okrasili s skupnimi močmi.

Story: Ali otroci v prazničnih dneh obiščejo biološke starše?

Povsem odvisno od vsakega posameznika. Nekateri se nikakor ne želijo ločiti od mene ali to storijo z zelo težkim srcem, saj čutijo, da se odnos staršev do njih ni spremenil. Spet drugi vedno z velikim veseljem obiščejo starše in je to zanje res pravi praznik. Včasih se malce pošalim in jih vprašam, ali bodo ostali s starši ali z menoj. V hipu mi odgovorijo, da bodo kar z vsemi. (smeh). Družina je zanje največje darilo, saj radi občutijo določeno pripadnost in varnost. To je pri njih še toliko bolj izrazito, ker jim je začasna izguba matične družine ta občutek narušila. Prav zato so zelo veseli, da v mojem domu dobijo stalno toplino. Če družina nima vsak dan priložnosti preživeti skupaj veliko časa, je božič prav gotovo nekaj posebnega. Vendar smo mi skupaj vsak dan. Tudi z nekdanjimi otroki se slišim ob rojstnih dneh ali vsaj enkrat na leto.

Story: In kako delitev med družinama vpliva na otroke? Kako to občutite na lastni koži?

V šoli morajo otroci narisati svojo družino in tam se to najbolje izrazi. Nekateri najprej predstavijo našo rejniško družino, nato pa še matično. Drugi zaradi zmedenosti pomešajo vse člane in v moji družini narišejo svojega očeta, tretji pa matično družino kar spustijo. Kakšne je strah, kaj si bom mislila jaz, zato ne vedo, kaj bi naredili. Če čutijo, da bolj pripadajo svoji družini, jih spodbujam, da narišejo le to. Dobro jih poznam, zato njihovo željo lahko občutim.

Story: Kakšna pa je vaša vloga v njihovem svetu?

Rejništvo je zgolj prehodno, kot nekakšna pomoč, dokler se razmere v matični družini ne uredijo. Zame je najlepše darilo to, da se otrok lahko vrne domov, saj to pomeni, da se je stanje doma uredilo, spremenilo.

Story: Rejniki torej ostajate vezni člen med starši in centrom za socialno delo, vendar pa vzgajanje matične družine ni vaše delo.

Sama dobro sodelujem s centrom za socialno delo, otroki in starši. Prav povezava s slednjimi je še kako pomembna, zato sama rada navežem oseben stik. Vedno gojim spoštovanje do njih, ne glede na situacijo. Tako včasih postanem njihova rešilna bilka, začnejo mi zaupati in ne smem se jim izneveriti. S starši bi morali delati precej bolj; že res, da nekateri ne želijo sodelovati, drugi pa v svoji vzgoji ne vidijo napak. Morali bi več skrbi posvetiti temu, da se otroci prej vrnejo domov, treba bi bilo več truda nameniti matični družini.

Story: Biti rejnik ni služba, temveč poslanstvo, se strinjate s tem?

Vsi moji dosedanji otroci so se zelo hitro vpeljali v mojo družino in me po nekaj dneh sprejeli za drugo mamo, le slabe navade in razvade so nekateri opustili počasneje. Tako kot pravi starš se marsikdaj žrtvujem zanje in pozabim nase. Zame to ne pomeni res prave žrtve, saj to z veseljem delam. Kdor to jemlje kot službo, je lahko zelo nezadovoljen. Tu ni dopustov, bolniškega staža ... delati moraš, četudi si zlomiš nogo. (smeh) Prav zato še posebej pazim na svoje zdravje, saj so od mene odvisni vsi ti otroci.

Story: Kaj pa vaši biološki otroci mislijo o tem? Se vam pridružijo tudi med prazniki?

Seveda, Iris je vsake praznike prišla s kupom daril in obdarovala otroke, mene pa še psičko in muca zraven. Ne vem, od koga se je to naučila, saj sama nisem velika privrženka daril. (smeh) Zelo cenim to njeno pozornost, morda bi se lahko od nje tega naučila. Meni je najpomembnejše, da dajem ljubezen, to potrebujemo prav vsi. Za stvari mi je nekako samoumevno, da morajo biti.

Story: Pred nekaj meseci ste postali babica mali Isabelli. Kako se počutite v novi vlogi?

Seveda, tega si želi prav vsaka mama. Rada se pogovarjam z Iris prek Skypa, kjer mi pokaže Isabellico, nad njo pa so navdušeni tudi moji otroci. Otroci čutijo tudi mojo ljubezen do mojih otrok in so jih sprejeli kot svoje brate ter sestre. Do zdaj sva z Isabello preživeli skupaj samo dva vikenda pa še takrat sem morala poskrbeti za varstvo preostalih svojih otrok. (smeh) Želim si, da bi lahko kdaj preživela več časa tudi s svojo prvo vnukinjo.

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story50/2016

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 50/2016

Story 50/2016, od 08. 12. 2016