Mala galerija Cankarjevega doma bo od 26. junija dalje gostila fotografsko razstavo Petre Cvelbar z naslovom V ženskih rokah.
Najnovejši projekt uspešne mlade fotografinje se neposredno ne ukvarja s položajem ženske v (glasbenem) svetu, ga ne želi poudarjati ali soditi niti ne govori o spolno določenih vlogah v glasbi. Prikazuje le to, da ženska navzočnost (avtorstvo) predstavlja drugačen pristop h glasbeni interpretaciji. Ženske roke so imele v rokah fotoaparat in vanj so bili ujeti trenutki, ko so ženske roke z inštrumenti ali mikrofonom ustvarjale glasbo. V tradicionalno moški žanr je vdrla milina, ki pa ni nujno zadržala svoje nežnosti.
O fotografski razstavi je takole pisala tudi Sonja Porle (njeno pisanje povzemamo v celoti):
»Prvo, kar opaziš, ko si ogleduješ z glasbo navdahnjene fotografske podobe Petre Cvelbar, je, da so te, čeravno posnete v črno-beli tehniki, izjemno barvite. Barvite, žive in živahne. Prešine te, da jih je ustvarila oseba, ki je med svojim delom v prvi vrsti neizmerno uživala. Vtis radoživosti in vedrine je tako močan, da na trdo delo, ki je moralo biti vloženo v to, da je končni izdelek videti, kakor da je nastal domala mimogrede in iz čistega navdiha, še pomisliš ne. In tako je tudi prav. Navsezadnje sta navidezna lahkotnost in preprostost temeljni lastnosti vsake resnične umetnine; če umetniku ne uspe prikriti ustvarjalnih muk, svari znameniti pesnik, je bil ves njegov trud zaman. Pomisliš kvečjemu, da je Petra fotografinja, ki se pri svojem poslu zanaša predvsem na ušesa, na sluh oziroma posluh, tačas ko ji občutljivo oko in zanesljiva roka služita zgolj za to, da slišano čim bolj dosledno zazna. Da torej v resnici ne slika nastopajočih, temveč v fotografskem jeziku opisuje občutja, ki jo preplavljajo med doživljanjem glasbe, pri čemer si pomaga s paleto med sabo prepletajočih se čustev, idej in sporočil, izraženih bodisi z igranjem, petjem in plesom bodisi zgolj s kretnjami rok, pomenljivimi nasmeški ali zatisnjenimi očmi nastopajočih.
Petra Cvelbar je fotografinja razpoloženj, ki nam jih ponuja čudežni, nikdar do kraja raziskani ali osvojeni svet v živo zaigrane glasbe, če smo se mu le pripravljeni predati. Ona temu svetu ni samo predana, ampak mu tudi predano služi. Vanj je odkrito in strastno zaljubljena. In morda so njeni posnetki prav zaradi tega pravi balzam za oči, saj je znano, da ljubezen izostri čut za dobro in lepo. Vendar niso lepe samo kompozicije podob in motivi, ki jih upodablja, tudi glasbeniki v njih so vsi po vrsti privlačne zunanjosti, glasbenice pa vrh tega še zapeljive, resnično lepe. Slednje jo, vse kaže, kot ustvarjalko še posebej vznemirjajo. Deloma najbrž zato ker se z njimi lažje poistoveti in zato tudi njihovo glasbo dojema bolj zavzeto, zvečine pa verjetno zato ker se ji preprosto zdijo bolj zanimive od glasbenikov, tudi kot osebnosti. Do njih je vsekakor skrajno spoštljiva in taktna; vse stori, da bi jih predstavila v čim bolj svetli in čisti luči. Junakinje njenih fotografij zato izžarevajo tudi samozavest, odločnost in trdno zaupanje v kakovost svojega dela; vse tiste lastnosti torej, ki smo jih še prav do nedavnega, ujeti v logiko zgodovinskih okoliščin, skoraj izključno pripisovali njihovim poklicnim kolegom. In zelo mogoče je, da je Petrina pozornost usmerjena h glasbenicam tudi z namenom, da bi lahko brez besed opozarjala na nekatera zakoreninjena, a zaradi tega nič manj zmotna in škodljiva prepričanja; opozarja nas, na primer, kako nesmiselna, če ne že kar neumna, so razglabljanja o razlikah med žensko in moško ustvarjalnostjo, ko pa lahko vendarle jasno slišimo ali vidimo, da je glasba oziroma umetnost samo ena in je ni mogoče ločiti niti na dobro ali slabo, saj če je zanič, tako ali tako ni umetnost; kaj šele na moško ali žensko. Lahko pa k njej, seveda, pristopimo možato ali pa ženstveno. Petra pristopa ženstveno, slednjega v njenem delu kratko malo ni mogoče prezreti.
Kakor tudi ni mogoče prezreti, da imajo Petrine slike marsikaj skupnega s slikami velemojstra glasbene fotografije Žige Koritnika. Kar je povsem razumljivo, navsezadnje si Petra in Žiga ne delita le navdušenja nad istimi glasbenimi zvrstmi, predvsem jazzom, temveč tudi isti (majhen slovenski) ustvarjalni prostor; pogosto na istem koncertu sočasno fotografirata iz domala istega zornega kota. Kljub temu si njune fotografije kot nalašč sploh niso podobne; kakor da sta njuni notranji očesi v preblisku ustvarjanja osredotočeni vsako v svoj detajl oziroma košček prostora pred seboj. A tudi čas – ta ključni element njune stroke – vrednotita vsak po svoje. Žiga gradi arhetipe in s tem podira meje časa, medtem ko si Petra želi čas ustaviti in zato v posnetkih proslavlja dani trenutek. Z gorečnostjo zaprisežene optimistke v vsakem od njih zagotavlja, da se nam odlično godi prav tukaj in zdaj; da so radovednost, židana volja in svobodnjaški duh vsega spoštovanja vredne značajske lastnosti; da je življenje, kljub vsemu hudemu, kar nas je v njem že doletelo, še vedno dobro in lepo, ob priložnostih, ko se ga dotakne ženska roka, pa še za kanček lepše, srečnejše in morda, samo morda celo bolj pravično.«
Kratka biografija
Petra Cvelbar je fotografinja, ki se pod odrom počuti kot doma. Glasba jo žene v nenehna odkrivanja. Njeno prvo srečanje s fotografijo se je zgodilo konec srednje šole, ko jo je v ta čudoviti svet popeljal žal že preminuli Dušan Pirih - Hup na delavnicah v KUD France Prešeren. Še bolj usodno pa je bilo zanjo srečanje z odličnim slovenskim fotografom Žigo Koritnikom, ki jo je opogumil, da je začela svet glasbe še bolj intenzivno spoznavati. Od njegove glasbene delavnice naprej je Petra redna gostja koncertov doma in v tujini. Glasba je zanjo nekaj čarobnega, nekaj, kar jo začara in pod odrom sledi njeni zgodbi, ki jo zapisuje s svojim fotoaparatom. Njene fotografije imajo prostor na ovitkih cedejev, v glasbenih revijah in spletnih straneh.
Več o njenem delu si lahko ogledate na www.petracvelbar.com.
