Gordana Stojiljković: V primeru pretepa ali posilstva je treba iti še isti trenutek k zdravniku

Gordana Stojiljković: V primeru pretepa ali posilstva je treba iti še isti trenutek k zdravniku (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
27. 7. 2019

Gordana Stojiljković je novinarka in avtorica knjige Sama si si kriva, kjer opisuje pretresljive zgodbe treh žensk - Alenke, Simone in Monice. "Nimam namena poučevati, obsojati, kritizirati; preprosto gre za videnje posameznih poglavij iz življenja treh žensk. In seveda za očiščenje, katarzo. Za spodbudo, da o zlorabah spregovorite naglas. Da se z njimi spoprimete. Le tako človek lahko živi naprej," poudari Gordana. 

Ta nam razkrije presenetljive podatke za Slovenijo za leto 2018: 1.940 žensk, poškodovanih zaradi družinskega nasilja (le prijavljene žrtve), 85 žrtev spolnega nasilja, 298 prijav surovega ravnanja z otroki, vseh otrok, ki so doživljali nasilje, je 447, spolni napad na mlajšega od 15 let pa 90 primerov. Številke so zaskrbljujoče, ker večino storilcev žrtve poznajo, to so ljudje, ki jih imajo najrajši, druge ljubezni ne poznajo. Koliko je še ljudi, ki zlorabe ne prijavijo?!

Travma se potlači, ne da se je znebiti čez noč. Žrtve družinskega nasilja imajo najbrž težave v odraslem življenju?

Te vzorce vlečejo skozi življenje. Žrtev si težko najde nekaj drugačnega, ker je tu na delu podzavest. Če nisi tepen, nimaš občutka, da te ima nekdo sploh rad. Ti otroci odrastejo v ljudi, ki imajo težave na vseh področjih, tako v službi kot partnerstvu. Izbirajo si enake vzorce, kot so jih imeli v otroštvu. Te številke, ki sem jih prej omenila, so za današnji čas povsem nedopustne. Takšne zgodbe bi pričakovala v obdobju vojne in tudi po njej, ko vladajo izredne razmere. Ampak danes, ko imamo možnost izobraževanja, ko smo z vseh strani obdani z mediji, so ti podatki neverjetni. Želela bi, da pridemo na število kaznivih dejanj nasilja nad ženskami in/ali otroki kot pri umorih, kjer imamo od pet do deset primerov na leto. Ko imajo ljudje duševne težave, ki vodijo do takih skrajnosti. Ne da nasilje zakrivijo normalni, izobraženi ljudje.

Po navadi je tudi žrtev tista, ki mora pojasnjevati, kaj se je zgodilo in zakaj ni sama kriva za te grozne stvari, ki so se ji zgodile.

Seveda, in to mora stokrat pojasniti. Namesto da bi storilcu dokazovali, da je naredil nekaj narobe, mora žrtev dokazovati, da ni ničesar zakrivila. Krute zgodbe so. Zato tudi podpiram prizadevanja beograjskega Travma centra in njihovega ministrstva za šolstvo, kjer so leta 2017 začeli program, kako od vrtca naprej poučevati o preventivi primerov nasilja nad ženskami/otroki. Srbija, ki sploh še ni v EU, in Velika Britanija sta edini državi, kjer kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost mladoletne osebe nikoli ne zastara, tako kot umor. Pri nas so sicer zastaralne dobe od leta 2008 nekoliko višje. Če si bil zlorabljen kot petletni otrok, te stvari ozavestiš pozneje, lahko tudi pri 40 letih. Ker gre za družinski krog, si večina žrtev ne želi, da bi sorodnike preganjale, želijo samo to, da jim rečejo, da niso sami krivi. Da je nasilnež tisti, ki je nekaj storil. Krivda je tista, ki se vleče skozi njihova življenja, krivda za vse.

Novinarski kolega mi je razlagal, da sta učiteljici prijavili družinsko nasilje, vendar sta si s tem nakopali neverjetne težave. Že samo dejanje je grozno, nato se vse skupaj vleče na sodiščih.

Simona je v svoji zgodbi povedala veliko o sistemskih težavah. Po navadi je tako, da so policisti, ki imajo prvi stik z žrtvijo, tisti, ki so zelo korektni, sočutni … potem se zadeve zapletejo, ko stvari pridejo na sodišče. Težava pri tem je, da težko dokažeš, kaj se je dogajalo v zasebnosti. Če žrtev ni ozaveščena, da je treba v primeru pretepa ali posilstva iti še isti trenutek k zdravniku, je zamudila vse. Opažam, da so se v zadnjih 20 letih stvari že izboljšale. Nasilje lahko prijavita vzgojiteljica ali zdravnik, da mreža, ki naj bi skrbela za to, da nasilje in surovo ravnanje ne ostaneta skriti, deluje. Še vedno pa pozabljamo, da so žrtve v veliki meri odvisne od storilca. Lahko ima par pet otrok in je samo moški tisti, ki služi denar, ženska pa ravno zaradi finančnega vidika trpi. Veste, kolikokrat sem bila zraven na sodišču, ko je očim zlorabljal otroka, mama pa je pričala zoper svojega otroka. Verjela je partnerju. Kje naj potem ta otrok najde uteho, človeka, ki bi mu verjel? Navezala se bom na Svetlano Makarovič – “niso vse mame mame” – da gredo prek vsega, da zaščitijo svoje otroke. Partnerstvo je super stvar in fino je imeti nekoga, ki te podpira, vendar mora podpirati tudi tiste, ki so s teboj.

Kako ustaviti družinsko nasilje?

Želela bi, da se na nacionalni ravni, v sodelovanju z ministrstvi za šolstvo, za zdravje in socialno delo, začne ozaveščati skozi različne šolske predmete, da se vse začne že z vzgojo v vrtcu. Tako bomo čez 30 let prišli do zgodbe, kjer bo to eksces, ne pa nekaj, kar je logično. To si želim in to bi moral biti cilj. V ozadju niso nikakršna pedofilska nagnjenja (teh je tudi med duhovniki zanemarljivo malo), gre za to, da ljudje, ki to delajo, izrabljajo svojo moč. Gre za to, da imajo moč, da nekomu nekaj storijo. Dokler se ti sprehajajo brez skrbi, da bi jih kdorkoli prijavil, se ne bo veliko spremenilo. Če pa bi vedeli, da takšen primer ne bi nikoli zastaral, bi se malo zamislili. Ti ljudje pri otrocih pogosto igrajo na noto: 'se bo mamici kaj hudega zgodilo, če komu poveš'. Tega pa si otrok ne želi. Torej temeljijo na čustvenem izsiljevanju.

Že dolgo pokrivate črno kroniko?

Odkar sem na Slovenskih novicah, ugotavljam, da imamo vpogled in stik z ljudmi, ki so na družbenem robu (tisti, ki živijo v revščini, tisti, pri katerih je veliko nasilja …), in postajam jezna, ko mi omenijo, da smo tabloidni medij. Kot novinarka resnih medijev, kjer sem tudi delala, nisem dobila pravega vpogleda v osnovne celice. Dobimo vpogled, kaj je narobe na družbeni ravni, dejansko pa šele zadnji dve leti prihajam v stik z ljudmi, ki ti zaupajo, s katerimi lahko jokaš … Če ne dobiš osebnih zgodb, je težko delati, saj ne veš, kaj se zares dogaja. Mislim, da se dela krivica tabloidnemu novinarstvu. Strinjam se, da so naslovi senzacionalistični, dejansko pa so zgodbe resnične, krute in mi si samo zatiskamo oči ob tem, ko govorimo, da je to zapisano v tabloidu in ni nič res. Se je pa treba zavedati, da je te stvari težko dokazovati, in sicer v smislu: "Meni se je to zgodilo, ni pa bilo nikogar zraven, ki bi lahko potrdil, da je tako bilo." Mi kot medij bi morali poročati tako, da se spet ne viktimizira žrtev, in dejansko bi moralo biti dovolj, da žrtev reče: "Posilil me je." To bi moralo zadostovati, ne da morajo opisovati, kako in kaj.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri