Izidor Gašperlin: Kako s fotografijo pripovedovati zgodbo!

Predavanje bo v torek, 15. marec 2016, ob 18. uri v prostorih Galerija Fotografija.

V prvem delu predavanja se bomo posvetili ključnim fotografskim elementom, s katerimi fotografija neha biti zgolj tehnična in postane močno izrazno in komunikacijsko sredstvo. Kako in s čim dosežemo, da fotografija gledalcu pripoveduje zgodbo, ki jo želi avtor "povedati"? Katera pravila oziroma elementi so pri tem ključni in na kakšen način jih vključimo v fotografijo, da ob njej zelo različni gledalci občutijo in zaznajo vsaj podobno, če že ne enako.

V drugem delu bomo na triindvajsetih fotografijah iz knjige Čutim, torej sem! konkretno preizkusili prej predstavljena teoretična izhodišča. Udeleženci boste povabljeni, da aktivno sodelujete pri branju fotografij in še posebej pri iskanju elementov, ki jih je avtor uporabil, da bi povedal svojo zgodbo. Na koncu bo Izidor Gašperlin na voljo za vprašanja o predavanju, fotografijah v knjigi in tudi njegovih pogledih na fotografijo.

Izidor Gašperlin o fotografiji - citat iz knjige:

Osebna rast nas včasih zapelje v povsem nepričakovane odcepe. Pred slabimi desetimi leti se mi je »zgodila« fotografija. Vzela se je od nikjer, me potegnila v svoj vrtinec, namenjal sem ji večino časa in energije. Vrtinec je najbolj poganjalo čudenje nad več kot štirideset let neodkrito željo po kreativnem izražanju. Seveda prijajo tudi pohvale in potrditve drugih. Nekaj posebnega je prva samostojna razstava. In potem nagrade, medalje, diplome in nazivi. Ko se ozrem po vseh teh lepih izkušnjah, se ne morem znebiti občutka, da je glavni namen pohval in nagrad, da te pospremijo do točke, ko jih ne potrebuješ več. Ko se pomirijo neizživeta hrepenenja po potrditvi od zunaj, štejeta samo še užitek v raziskovanju in ustvarjanju ter otroško navdušenje nad svojo stvaritvijo. Težko rečem, kaj mi je sprostilo vrelec ustvarjalnosti. Zagotovo je imel s tem precej opraviti študij zakonske in družinske terapije. Treningi upravljanja s čustvi so mi sproščali telo, občutke in čustva. Vsak teden je popustil nov jez ali s poti zdrsnila kakšna ovira več. Na novo odkrit stik s sabo in s tem povezani občutki svobode in večje pristnosti so očitno potrebovali nov način izražanja. Fotografija je močno vizualno in izrazno sredstvo. Deset ljudi bo na istem mestu in z enakim fotoaparatom naredilo zelo različne fotografije. Vsemu, kar počnemo, dodajamo svoj pečat in podpis. Več svobode in pristnosti si dovolite, izrazitejši bo vaš podpis, bolj se bo razlikoval od drugih.

Pred dvema letoma sem za Puharjeve dneve pripravljal razstavo »Poti do sebe«. Zaradi pomembnosti dogodka sem se trudil izbrati čim bolj kreativne fotografije, v katerih bi bilo vsaj nekaj mojega unikatnega podpisa. Najprej širši izbor, nato ožji ... In me je zadelo. Spoznanje, da že nekaj let s fotoaparatom beležim in pišem več ali manj isto zgodbo. Svojo zgodbo. Sebe in svojo zgodovino sem prepoznal v vsaki fotografiji posebej, še bolj v vseh skupaj. Kot bi želel povedati zamolčano in izkričati utišano. Čez čas, med pripravljanjem projekcije, mi je postalo jasno, da ne gre le za mojo zgodbo. V jedru in ključnih obrisih gre za zgodbo vseh in vsakega od nas. Samo dovolj od daleč jo je treba pogledati ali poslušati. Sledila je spontana in logična odločitev, da fotografije z razstave »Poti do sebe« vključim v knjigo. Saj fotografije govorijo o istih temah, samo jezik je drugačen. Verjamem, da bodo z drugačno govorico pomagale ujeti sporočilo knjige tistim, ki jim je bližji prostor občutkov, čustev in intuicij.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču