Ingrid Divković je po dveh izjemno uspešnih neleposlovnih delih napisala roman Zdaj živim, ki je v domovini prav tako v hipu postal uspešnica. Zdaj ga imamo tudi v slovenskem jeziku.
V njem se prepletajo zgodbe treh žensk, ki jih poleg želje, da bi bile ljubljene, druži tudi to, da si ne upajo (za)živeti. V prvi osebi pripovedujejo o svojem življenju in razgaljajo dušo, prežeto z bolečino.
Ingrid bo sredi maja gostovala v treh slovenskih mestih:
- Torek, 14. 5. Ljubljana, 18.00, Knjigarna Konzorcij
- Sreda, 15. 5. Maribor, 18.00, Mestna knjigarna Maribor
- Četrtek, 16. 5. Koper, 19.00, knjigarna Dom knjige
Roman Zdaj živim poteka na dveh ravneh. Vsebuje zgodbe treh žensk, ki se prepletajo, in sklope premišljevanj, citatov in življenjskih spoznanj, ki spremljajo njihove izpovedi. Skozi celoten roman se ponavlja metafora metulja, ki je kot življenje: treba je iti čez določene faze, da razviješ krila in poletiš.
Ko ženska začuti ljubezen – svojih ran ne zapira, temveč jih le še bolj odpre. Kar je namreč Eno z njo, ne pozna nasprotij. Tisto Eno je ljubezen, ki je v ženski sami in v vsem zunaj nje, v njenih ranah in v njenih krilih. Ženska se v ljubezni počuti enaka kakor prej, čeprav ji drugi govorijo, da se je spremenila. Zdi se ji, da tako ona kot druge ženske potrebujejo enako: košček neba, roko v roki in pridih ljubezni.
Zgodbe svojega življenja v prvi osebi pripovedujejo Elena, Ana in Naida ter se sprašujejo: Zakaj živim? Kako živim? Ali živim zase ali za druge? Ali živim polno?
Elena je 40-letnica, ki ne more imeti otrok. Živi z možem Ivanom, poslovnežem, ki je zelo malo doma, in imata veliko denarja. Proti koncu zgodbe izvemo za njeno travmatično zgodbo iz preteklosti … Odloči se, da bo posvojila otroka, in tako v njuno hišo pride Ana, 16-letnica, ki je pri šestih letih izgubila mamo, očeta pa ni nikoli poznala. Večino življenja je preživela v rejništvu in v domu/sirotišnici. Zelo rada ima metulje.
Naida je skrbnica Ane v sirotišnici. Zelo sta si blizu, Ani je kot mama. Tudi drugi otroci imajo Naido radi. A tudi njo bremeni travmatična zgodba iz preteklosti.
Pisava Ingrid Divković je mehka, tekoča, berljiva in topla, zato deluje osvobajajoče in pozitivno. Sporočilo, ki ga daje je, da je življenje, ne glede na svoje senčne plati in negativne dogodke, vredno upanja in se odpira v prihodnost. Vezi z ljudmi nas bogatijo, izkušnje krepijo, z njihovo pomočjo dozorevamo in se osebnostno razvijamo - rastemo iz gosenice v metulja.
Ko drevo raste, mu rastejo tudi korenine. Neslišno, vendar močno. Ko drevo raste, prodira vse globlje vase. To življenje je v njem, v njegovih koreninah. Ni visokega drevesa z majhnimi koreninami, saj plitve korenine ne morejo prehraniti velikega drevesa. Tudi človek bi moral, ko raste, prodirati čedalje globlje in globlje vase, v svojo notranjost.
Ingrid Divković (1985) je hrvaška pisateljica in blogerka. Do zdaj je izdala tri knjige: priročnika Knjiga za divjo žensko in Vas j**e ego ter roman Zdaj živim. Oba priročnika sta tudi Sloveniji veliki uspešnici.
Rodila se je na Reki, staršem bosanskih korenin. Diplomirala je iz hrvaškega jezika in književnosti ter filozofije, kasneje pa nekaj časa delala kot voditeljica in novinarka na lokalni televiziji in radiu. Po življenju na Kanarskih otokih ponovno živi in dela na Reki. Svoje dneve preživlja v njej ljubi samoti s prenosnim računalnikom in ob knjigah.
Ingrid Divković je leta 2018 dobila nagrado influencer leta v kategoriji za književnost (po izbiri hrvaške izdaje časopisa Cosmopolitan).