»Varufakis v svoji knjigi na prefinjen in zanimiv način predstavi razvoj globalnega družbenoekonomskega sistema kot starogrškega Minotavra, ki je leta 2008 zatresel svet. Četudi se ne boste vedno strinjali z njegovim pogledom in predlaganimi rešitvami, boste v zgodbi uživali in ugotovili, da je mogoče celo najkompleksnejše makroekonomske pojave pojasniti preprosto in zanimivo. Obvezno domače branje za vse, ki mislijo, da o vzrokih zadnje finančne in ekonomske krize vedo že vse.« (Dr. Polona Domadenik, redna profesorica na Ekonomski fakulteti, Univerza v Ljubljani)
Preden je Janis Varufakis postal grški finančni minister v vladi Aleksisa Ciprasa in se spopadel z utrjenimi interesi evropskih političnih in kapitalskih elit, se je proslavil kot akademski ekonomist in javni intelektualec. V teh vlogah se ukvarja predvsem z zablodami ekonomske vede, kot jo predavajo in izvajajo na domala vseh svetovnih univerzah, ter z zgradbo in delovanjem svetovnega gospodarstva.
Globalni minotaver, ki je prvič izšel leta 2011, dve leti kasneje pa še v novi in dopolnjeni izdaji, je najboljši povzetek njegovega raziskovanja. Varufakis nam prek prispodobe o kretskem Minotavru v značilno dostopnem jeziku predstavi in razloži zgodovino svetovnega gospodarstva od konca druge svetovne vojne do največje gospodarske in finančne krize po véliki depresiji. Stvor iz naslova so Združene države Amerike, ki so v prvem delu tega obdobja (»globalni načrt«) s svojimi presežki hranile preostanek sveta, v drugem (»globalni minotaver«) pa s svojimi primanjkljaji goltale njegove proizvode in kapital.
Janis Varufakis GLOBALNI MINOTAVER: Amerika, Evropa in prihodnost svetovnega gospodarstva, nova in posodobljena izdaja, izdala Cankarjeva založba:
Nič ni tako neomajno kot vztrajnost, s katero se obnavlja privilegij. V času globalnega minotavra je zeleno luč za popolno deregulacijo Wall Streeta prižgal Larry Summers (finančni minister predsednika Clintona). Timothy Geithner je bil takrat njegov pomočnik. Ko je osem let pozneje prišel na oblast Obama in je bilo treba počistiti nesnago, ki sta jo v veliki meri pomagala ustvariti prej omenjena moža, koga je poklical na pomoč? Summersa in Geithnerja, seveda! In zakaj je to storil? Ker tako pomembne naloge in vseh z njo povezanih privilegijev pač ni mogel zaupati nikomur drugemu! Ko kapitalizem postane dovolj kompleksen, se neuspeh splača. Vsaka kriza še okrepi moč tistih, ki so na položajih, saj so v očeh javnosti edini, ki so sposobni počistiti nesnago. Težava pri tem je, da »rešitve« tistih, ki so ustvarili problem, ustvarjajo še bolj centralizirano in kompleksno moč – z njo pa postajajo krivci še bolj nepogrešljivi ...
Prispodoba globalnega minotavra se je prikradla vame leta 2002, po neskončnih pogovorih s prijateljem, kolegom in soavtorjem Josephom Halevijem. Najine razprave o tem, kaj je po gospodarskih krizah v sedemdesetih letih 20. stoletja določalo utrip tega sveta, so porodile koherenten, četudi kompleksen pogled na svetovni ekonomski sistem, v katerem so odločilno in, paradoksno, vodilno vlogo igrali dvojni ameriški primanjkljaj, Wall Street in nenehno padajoča realna vrednost ameriških plač. Najino dokazovanje je temeljilo na tem, da je čas po letu 1971 odločilno zaznamoval preobrat trgovinskega toka in kapitalskih presežkov med Združenimi državami Amerike in preostankom sveta. Hegemon je prvič v svetovni zgodovini okrepil svojo hegemonijo tako, da je namerno povečal svoje primanjkljaje. Trik je bil v razumevanju tega, kako je Amerika to dosegla, in tragičnosti njenega uspeha; ta je povzročil financializacijo, ki je okrepila prevlado ZDA, obenem pa zasejala seme njenega potencialnega propada. Del trika je bilo razvijanje zgodbe o globalnem minotavru, ki se je rodila kot poskus, da bi poenostavili zapleteno dokazovanje.
Ko se je leta 2008 finančni sistem sesul, me je Danai Stratu, moja partnerica v vsem, spodbudila, naj napišem knjigo o moči, ki jo premore ta glavna prispodoba pri pojasnjevanju moje zapletene zgodbe laičnemu bralstvu. Knjigo sem začel pisati v najinem atenskem domu v obdobju, ko so bili temni oblaki nad našo deželo še vedno prosojni ter večina najinih prijateljev in sorodnikov ni verjela, da bo Grčijo kmalu potegnilo v vrtinec, ki jo bo nezadržno vlekel navzdol. V tem ozračju upiranja zloveščim znamenjem sem v času, ko sem pisal prve osnutke knjige, v grški in mednarodni javnosti kmalu dobil sloves črnogleda, ki misli, da je bankrot Grčije ne le neizogiben, ampak da naznanja tudi razpad evrskega območja. Šele tedaj sem opazil ironijo, ki jo vsebuje uporaba grške prispodobe (o minojskem Minotavru) pri razlagi mednarodne katastrofe, katere najhuje prizadeta žrtev bo prav Grčija. Kljub temu pa, poglobljen v svoje pisanje, Grčije v njem nisem hotel preveč postavljati v ospredje. Kmalu se je v mojem vsakdanjem življenju pojavil razkol: potem ko sem ure in ure presedel v radijskih in televizijskih studiih ter razpravljal o nezadržnem propadanju Grčije, sem se vračal k svojemu rokopisu o minotavru bolj kot kdaj prej prepričan, da Grčije ne bom vpletal v njegove strani. Če je bila namreč moja diagnoza o grški nesreči pravilna (da torej ne obstaja nič takega, kot je grška kriza, ampak je Grčija prej simptom širšega premika v svetovni ekonomski zgodovini), je bilo nujno, da moja knjiga to odseva. Zato so bile v središču moje analize – in so to ostale tudi v tej posodobljeni izdaji – Združene države Amerike.
Novo izdajo knjige sem dokončal v Združenih državah Amerike, kjer z Danai zdaj živiva. Od tukaj zdaj, z nemalo občutka krivde, pozorno spremljam pustošenje svoje domovine in dam občasno kakšen intervju različnim omrežjem, ki mi vedno znova postavljajo isto vprašanje: kaj naj stori Grčija, da se izkoplje iz vélike depresije? Kako naj Španija in Italija odgovorita na zahteve, o katerih nam logika pove, da bodo stvari še poslabšale? Odgovor, ki ga vse bolj naveličano ponavljam, je ta, da ne preostane našim ponosnim deželam nič drugega, kot da rečejo »Ne!« nesmiselnim političnim ukrepom, katerih resnični cilj je poglobiti depresijo, in to iz apokrifnih razlogov, ki jih lahko razkrije le podrobna študija dediščine globalnega minotavra.
Kdo je Janis Varufakis?
Janis Varufakis je profesor ekonomije na univerzi v Atenah in ekonomski svetovalec pri igričarskem podjetju Valve, sicer pa javni intelektualec v najžlahtnejšem pomenu besede.
Rodil se je leta 1961 v Atenah; gimnazijo je končal v Grčiji, potem pa se preselil v Anglijo, kjer je študiral matematiko in ekonomijo na univerzah v Essexu in Birminghamu. Poučeval je na različnih britanskih univerzah (Essex, East Anglia, Cambridge, Glasgow), dvanajst let predaval na univerzi v Sydneyju, dve leti pa tudi na univerzi v Teksasu. Že od njenih začetkov sodeluje v razpravah o svetovni, evropski in grški krizi, njegova stališča pa najbolje povzema knjiga Globalni minotaver. V zadnjem času je dejaven tudi politično; od leta 2010 s sodelavci razvija in promovira Skromni predlog za rešitev krize območja evra (zadnja, četrta različica je iz leta 2013), v prvi polovici leta 2015 je bil grški finančni minister v vladi Aleksisa Ciprasa, trenutno pa skuša začeti vseevropsko gibanje za prenovo evropskih povezav, imenovano DiEM 25 (Gibanje za demokracijo v Evropi 2025).
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču