Jernej Šugman - eno samo srce, ki se je razdajalo

Jernej Šugman je veljal za igralca, ki je vrhunsko odigral najbolj zahtevne vloge. Upodobil je nekatere največje like, od Kralja Leara in Hamleta do Ojdipa. Obvladal je tako resne dramske vloge kot humorne. Nazadnje sem ga gledala v predstavi Biblija, prvi poskus Jerneja Lorencija v okviru Borštnikovega srečanja, kjer je znova dokazal, da ima edinstveno odrsko prezenco, ki me je popolnoma prevzela, ko sem ga pred leti gledala v Kralju na Betajnovi Eduarda Milerja. Ko je stopil na oder, je namreč s svojo energijo in mogočnim glasom pritegnil pozornost vsakogar v gledališki dvorani.

Nepozabne igralske stvaritve

Gledališče ga je prevzelo že v otroštvu, kar niti ni presenetljivo, saj sta bila njegova starša priznana slovenska igralca Zlatko Šugman in Maja Šugman. Študij na AGRFT je končal leta 1992 z vlogo Astrova v Stričku Vanji A. P. Čehova in za vlogo prejel Severjevo (1992) ter Prešernovo nagrado (1993) za študente. Istega leta se je zaposlil v SNG Drama Ljubljana, ki ji je ostal zvest do konca, in v 25 letih ustvaril več kot 80 gledaliških vlog, med njimi kar 77 v Drami, obenem pa je odigral številne nepozabne filmske in televizijske vloge. Vsaka vloga je bila zanj izziv in vsako je začel 'z nule'. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi tudi tri Borštnikove nagrade, nazadnje lani za izjemno naslovno vlogo v predstavi Kralj Ubu, ki je z njim umrla. Prav s to predstavo so se ravno odpravljali na gostovanje na festival Premio Europa, ki je potekal v Rimu, na omenjenem festivalu pa bi režiserju Jerneju Lorenciju podelili istoimensko evropsko nagrado.

Toda režiserju, ki je z Jernejem Šugmanom sodeloval pri treh odmevnih predstavah – Iliadi, Bibliji, prvi poskus in Kralju Ubuju –, zaradi igralčeve smrti nagrada ni več pomenila kaj dosti, saj je bil po njegovih besedah izjemni igralec kot del teh predstav eden glavnih razlogov, da jo je dobil. Jernej Šugman je bil nenadomestljiv, nepogrešljiv igralec, ki je živel za svoj poklic. Nekoč je dejal: »Življenje igralca je kot eno življenje samo po sebi. Polno je vsega. Polno lepega, fantastično lepega. Na odru sem imel tako lepe občutke, ki jih ne morem primerjati z ničimer drugim.« Po besedah ravnatelja SNG Drama Ljubljana Igorja Samoborja je bil eden največjih igralcev, ki so ustvarjali na naših odrih, obraz, ki ga ne bo mogoče pozabiti. V gledališču Baal, Hamlet, Lear, Ojdip, Ata Ubu, Tit Andronik, Tašča v Ko sem bil mrtev, Alcest v Ljudomrzniku, Agamemnon v Iliadi, Maks in Kantor v Kralju na Betajnovi, Župnik v Hlapcih, Orgon v Tartuffu, Emir v Jugoslaviji, moji deželi ... Nepozabne so tudi njegove vloge v filmih Kratki stiki, Zvenenje v glavi, Nočno življenje, Lahko noč, gospodična. Številni se ga spominjajo kot televizijskega vratarja Vesa iz humoristične nanizanke Teater Paradižnik. V vlogi vratarja Vesa je bil tako priljubljen, da ga je režiser Branko Đurić nekaj let pozneje vrnil na male zaslone v nadaljevanki Naša mala klinika. Tudi otroci so poznali izjemnega igralca, saj je bil redni gost studia za sinhronizacijo risank, med drugim je posojal glas 'očiju pujsu' v izredno priljubljeni risanki Pujsa Pepa. Svoje znanje in izkušnje je prenašal tudi na mlajše generacije, saj je bil odličen mentor bodočim igralcem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Plemenit človek in velik umetnik

Za njim ostaja velika praznina, ne le igralska, ampak tudi človeška. Novica o njegovi smrti je globoko pretresla tudi njegove soigralce, soigralke, režiserje in druge sodelavce. Ravnatelj Drame Igor Samobor je zapisal: »Nepozabne igralske stvaritve, nepozabni svetovi, ki so nastali in ki bi danes in v prihodnje še nastajali, vse to nas z Jernejevim veliko prezgod­njim odhodom popolnoma nepripravljene zapušča. Ostali bodo posnetki predstav, filmi, fotografije, kritike, intervjuji, različni zapisi. Vse to bo ostalo za vedno. Ostale bodo njegove številne nagrade, pričale bodo o igralskem velikanu, ki ga je mnogo prezgodaj, sredi največje umetniške inspiracije, vzela k sebi neskončnost. Nam, njegovim sopotnikom, prijateljem in kolegom, pa bo ostal spomin na njegov smeh, duhovitost in prijaznost, velikanska zaloga domišljije in navdiha, ki ju je tako nesebično delil, predvsem pa bo v nas odzvanjal vsak trenutek, ki smo ga užili in uživali z njim. Njegovo velikansko srce ni zdržalo njegovega razdajanja.«

Igralka Saša Pavček je o njem dejala: »Jernej Šugman bo za vedno moj najljubši soigralec. Ne le zato, ker je bil genij, bil je topel in iskren. Hvaležna sem, da sem lahko igrala z njim. Prvič pred 26 leti, briljantno je odigral Lenzovega Domačega učitelja. Več kot stokrat mi je kot Hamlet zakričal: 'Ofelija, pojdi v samostan!' Obema v zabavo mi je podobno repliko izrekal še v drugih igrah. Bil mi je v oporo in navdih: kot oče v Kralju Learu, nasilnik v Titu Androniku, nasprotnik v Bratih Karamazovih, mož v Tartuffu, Barkerjevih Evropejcih, kratkem filmu Lasje, ljubimec v Treh sestrah, brat v Jovanovićevi Antigoni ... Srečen je bil, če je bila dobra predstava, film, srečen tudi kot gledalec. Najbolj srečen, ko je postal mož in oče. Če bi se Jernej Šugman rodil v antiki, bi ga medse sprejeli bogovi, Talija bi bila njegova mati, on bog igre. Danes za njim ostaja etični in umetniški kanon: kako predano, nesebično in genialno igrati, kako biti plemenit človek in velik umetnik, kako biti eno samo srce, ki se razdaja.«

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Peter Uhan, arhiv SNG Drama Ljubljana

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord