Kdo so junaki, ki v Stožicah pišejo novo odbojkarsko pravljico?

35-letni Mitja Gasparini med pogovorom hitro poudari, da je edini pravi Primorec. Izolčan zaseda mesto korektorja v reprezentanci, v minuli sezoni pa je kruh služil v Koreji, pri Korean Air Jumbos.

Kaj vas je pripeljalo v odbojko in še pomembneje, kaj vas je zapeljalo, da ste tam tudi ostali?

Šel sem poskusit. Brat je igral odbojko pa so na trening povabili še mene. Tam sem našel družbo in se potopil v odbojko. Na začetku si nisem mislil, da bo tako. Nihče od družinskih članov se ne ukvarja z nobenim športom.

Kateri poklic pa vam je bil sicer v mladostniških letih najbliže?

(smeh) Pilot! To me je vedno veselilo, še danes mi je všeč, a te sanje sem moral opustiti.

Malo sem pobrskala po družabnih omrežjih in ugotovila, da niste naklonjeni deljenju zasebnih utrinkov s širšo javnostjo. Kdaj ste sprejeli to odločitev?

Zakaj sem zaprl Instagram? Predvsem zato, ker sem dobival neželene komentarje. V večini od tujih navijačev. Na živce mi je šlo, da po slabi predstavi dobivam komentarje ljudi, ki nimajo pojma o odbojki.

Ste eden od primorskih predstavnikov v reprezentanci. Je tako lažje usvojiti italijansko filozofijo odbojke?

Edini! Čeba (op. p. Klemen Čebulj) se je preselil. To ne šteje. (smeh) Drugi so iz Gorice, kar tudi ne šteje. Morda res ravno zato bolj razumem italijanski stil odbojke. K temu veliko pripomore tudi to, da sem živel v Italiji. Bližje sta mi njihov ritem življenja in mentaliteta. Čeprav sam tega doslej nisem opazil. Način dela v Italiji je drugačen kot v Sloveniji. Projekti za prihodnost so jas­nejši.

Sami sicer bližino Italije vidite kot veliko prednost za slovenske odbojkarje, ki lahko tako pridejo prvič v stik s tujino?

V zadnjih nekaj letih se v Italiji odpirajo priložnosti za slovenske odbojkarje. Prej tega ni bilo, vsaj ne v tolikšni meri. Pred desetimi leti nas je le malo služilo kruh v tujini, danes je ravno obratno, le redki reprezentanti igrajo v Sloveniji.

Odbojka kot šport je povezana tudi s številnimi selitvami, saj se igralci le redko daljše obdobje zadržijo v enem samem klubu. Kako naporno je to za vas?

Niti ne, počasi se navadiš. Tri leta je kar lepa doba, če se seliš vsako leto, se toliko hitreje tudi privadiš. Najbolj ’tečno’ je obdobje pakiranja, pakiranja in spet pakiranja. A se navadiš in sprejmeš tudi to. Potem greš pač tja, kjer ti v tistem trenutku najbolj ustreza.

Sprejemalec Klemen Čebulj je prvi del minule sezone preživel na Kitajskem, kjer je pogrešal pristen stik med ljudmi v metropolitanskem Šanghaju. V drugem delu sezone se je preselil v njemu ljubšo Italijo, v naslednji sezoni pa bo branil barve Trentina.

Kje ste polnili baterije pred evropskim prvenstvom?

Z družino smo se zapeljali do morja, do italijanske obale. Po vseh teh letih igranja v Italiji ti država priraste k srcu, ko več časa preživiš pri naših zahodnih sosedih, to postane neke vrste tvoj dom. Nekako se ne moreš odvaditi, saj tam najdeš tudi prijatelje in znance, ki poskrbijo, da se tvoje poti vedno znova vračajo v Italijo.

Kako drugačne so vaše počitnice, odkar ste postali očka?

Gre predvsem za zelo aktivne počitnice. Dopoldne preživimo na plaži, nekaj časa za sprostitev ostane le, ko Louis počiva, potem spet hitimo na plažo ali kakšen kratek izlet.

Je družina glavni dejavnik, ki vam daje zagon v življenju?

Zagotovo. Žena Sara in sin sta tista, ki mi ponudita podporo, možnost, da preživim toliko časa stran od njiju. Brez tega bi bilo to veliko težje.

Vaš sinček Louis je pred dnevi upihnil tretjo svečko. Kako dobro pa malček ve, kaj se dogaja pri odbojki, na igrišču?

On ve vse. Pozna že pol ekipe, natančne položaje igralcev. V ta svet je vpet od prvega dne in resnično obvlada odbojko. Mislim, da mu je bilo to položeno v zibelko.

Odbojka je pogosto pogojena s številnimi selitvami, pogostim menjavanjem naslova. Kako torej opredeljujete svoj dom?

Težko je imeti stalnico, stalni naslov. Osem mesecev preživimo v klubih, tri mesece v reprezentanci. Tako nam ostane le mesec dni, ki jih preživimo doma, pa še takrat se odpravimo na počitnice. (smeh) Nisem doma, res doma ... Težko je tako opredeliti, kje je moj dom. Brez dvoma tam, kjer smo vsi skupaj, z ženo in sinom.

Se selitev kdaj naveličate?

Vedno, ko pakiram, imam dovolj. (smeh) Zame osebno je največji stres v letu prav selitev. Smo kot nomadi, ki se selijo vsak mesec. Že samo če danes pomislim na selitev, se mi naježi koža. Res je muka!

Jani Kovačič zaseda položaj libera, prostega igralca. 27-letnik, rojen v Šempetru pri Gorici, je bil minulo sezono igralec ljubljanskega ACH Volleyja, z novo pa se seli k Ravenni. Želja po tem, da postane vrhunski športnik, je v njem vzklila že v mladih letih.

Nekateri libera primerjajo s položajem bobnarja v bendu. Morda je ves čas nekoliko v ozadju, a igra izjemno pomemben del. Kako ste zadovoljni s to primerjavo?

Res je. Dostikrat pride do situacije, ko se počutiš odmaknjen v ozadje, a potem vidiš, da kljub temu igraš pomembno vlogo v ekipi. Brez dobrega libera ekipa ne deluje prav, tako da gre za pomemben člen, vendar ne najpomembnejši. Ko nekaj narediš slabo, te vsi opazijo, če narediš dobro, se to enostavno pričakuje od tebe. Prav je, da stremiš k temu, da si čim boljši.

Kakšne karakteristike mora imeti igralec na tem položaju?

Dober občutek za žogo, dobra reakcija in dobro prebiranje igre so ključni. Tudi poznavanje soigralcev na parketu ... Pomembna je kemija v ekipi, tako v odbojki kot pri drugih ekipnih športih. Dobri posamezniki ne igrajo tako pomembne vloge kot dober ekipni duh.

Ste že kot otrok sanjali o tem, da boste nekoč postali odbojkar?

Mislim, da sem imel takrat še večjo željo po tem, da postanem vrhunski športnik. Še bolj kot danes. (smeh) Danes je to postalo že rutina.

Nekoč ste dejali, da vam je italijanska mentaliteta igre zelo blizu. Je še danes tako?

Zagotovo. Italijanski trenerji imajo kar nekaj skupnega. Izkušnje, ki smo jih pridobili pod Andreo Gianijem, nam danes pridejo prav tudi pri Albertu Giulianiju. Vsak ima nekaj dobrih in nekaj slabih lastnosti. Če iščeš, pri vsakem trenerju najdeš napake. A to ni namen. Najti moraš čim več pozitivnih lastnosti in odnesti, kar se da.

Katero vrlino pa ste razvili od leta 2015, ko ste se na EP razveselili srebra?

Glede na rezultate, je še nismo, saj nam uspeh, primerljiv s tistim, doslej še ni uspel. Imamo več izkušenj, morda smo dozoreli tudi mentalno. Ne bi mogel izpostaviti razlik, zagotovo pa je zrelost ena od pomembnejših.

Kako kličete selektorja?

Alberto. Coach. Vsak ga kliče po svoje. Za zdaj še nima vzdevka, upam, da najdemo nekaj med evropskim prvenstvom.

Kaj pa prosti čas, ki vam ga nakloni? Kako ga izkoristite?

Vsak ga izkoristi po svoje, nekaj se družimo, nekateri igramo videoigrice. (smeh)

Srednji bloker Jan Kozamernik je velik ljubitelj potovanj, že bežen pogled na njegov profil na družabnih omrežjih razkrije čudovite razglednice, od Balija do New Yorka. Triindvajsetletnik je odbojkar milanskega Power Volleyja.

Po družabnih omrežjih sodeč ste velik ljubitelj potovanj. Amerika, Indonezija ... Je v mislih že naslednja destinacija ali za to enostavno še ni bilo časa?

O, je, je. Naslednje leto sva z dekletom vabljena na poroko v Kanado, zato bova vse skupaj združila še s potovanjem. Nič še ni odločeno. Če se nam uspe uvrstiti na olimpijske igre, bo to tik po koncu dogajanja v Tokiu, upam, da se nam bo uspelo uskladiti tudi s klubom.

Športniki še med sezono veliko časa preživite na letalih, vlaku in avtobusu. Vam vsa ta potovanja med letom ne uničijo te želje po odkrivanju novih krajev?

Ne, niti najmanj. Potovanja so bila vedno vrsta sprostitve. Vzameš si čas zase in spoznaš nove kulture. Kot športnik se ne naužiješ življenja v novem kraju, saj si omejen na dvorano in hotel. Le redko je drugače. Rad imam potovanja, a za to potrebuješ dovolj časa. Vsaj teden dni.

Kaj vam je pri potovanjih najljubše?

Že pred leti, ko sem začel raziskovati svet, sem velikokrat potoval kar sam, saj drugi niso imeli možnosti, da bi se mi pridružili. To spoznavanje sebe ... Zdaj že med sezono živim sam, tako po tem nimam več nikakršne želje. (smeh) Raje skupaj s punco doživiva nekaj novega, to je povsem druga dimenzija potovanja, kot če potuješ s prijatelji. Rad bi obiskal čim več sveta, saj se mi zdi, da s tem tudi rasteš. Že starši so mi privzgojili ljubezen do potovanj, in to mi je priraslo k srcu, zato si niti ne predstavljam, da ne bi potoval.

Tudi v Italiji ste zamenjali že nekaj naslovov. Kje se počutite najbolj doma?

Potrudim se, da si tam, kjer živim, uredim tako, da se počutim doma. Stanovanje opremim tako, da je čim bolj osebno. Najraje pa se vračam domov, v Slovenijo. To bo vedno moj dom. Prelepo je, da tega ne bi izkoristil in nekoč tu tudi živel.

Milano je ena od največjih evropskih metropol, predstavljam si, da je življenje tam neprimerno bolj živahno kot tu.

Res je, a po drugi strani tudi bolj neosebno. Rad grem po cesti in srečam koga poznanega, tam je možnost za kaj takega izjem­no majhna. Milano je lepo mesto, le malo premalo zeleno. Rad imam Ljubljano, parke, gozdičke ...

Veliko vlogo ste pri ustvarjanju športne kariere namenili tudi študiju. Vas dandanes še kdaj zamika elektrotehnika?

Elektrotehnika me spremlja ves čas, saj je moj oče vpet v ta posel. Tako ostajam tudi sam v stiku s tem, a sem popolnoma osredotočen na odbojko. Če bi se odločal danes, ne bi izbral nič drugače. Sledil sem svojim željam in občutkom. Ničesar ne obžalujem!

Slovenski kapetan Tine Urnaut izhaja iz družine, ki ima odbojko zapisano v genih. Oče Adi je legenda jugoslovanske odbojke, mama Anita pa se je poleg klasične odbojke ukvarjala tudi s sedečo.

Če odmislimo odbojkarsko obarvano poletje, natrpan urnik ... Kje bi sicer preživeli poletje?

Če bi le lahko, bi lovil ribe. (smeh) Rad imam morje, ribolov pa je zame neke vrste sproščanje, meditacija. Najraje sem na morju, na čolnu ali pa pod gladino vode, če se potapljam. Med sezono priložnosti za to ni.

Kdo vas je navdušil za ribolov?

Že kot otrok sem začel ribariti, osnove pa mi je pokazal ata. Že takrat sem veliko preživel v vodi, na blazini, od koder sem gledal pod gladino in lovil. Bilo mi je čedalje bolj zanimivo. Bližina vode mi je vedno ustrezala, in še danes mi. Kadar sem v bližini jezer, se odločim za športni ribolov, kadar pa ujamem kakšno lepo ribo, jo prinesem tudi domov.

Kako dobri pa ste sicer v ribolovu?

Uh, trudim se biti boljši. Na žalost nimam veliko časa, da bi se temu bolj posvetil. Ribarim le občasno, kadar mi čas dopušča. Če bi želel biti boljši, bi temu moral posvetiti dosti več časa. Poleti si vzamem kak­šen konec tedna, morda v celem poletju vsega skupaj pet potopov.

S katerim ulovom se radi pohvalite?

Moj največji ulov je osemkilogramski ugor. Jegulja. Dolga močna morska riba.

Kaj pa po drugi strani – lov na srečo? Kaj vas v življenju najbolj osrečuje?

Da sem zdrav in se lahko ukvarjam z odbojko. To je moja velika ljubezen, odkar pom­nim. Je zelo pomemben del mojega življenja. Vesel sem, da se lahko družim s prijatelji in družino. Da lahko grem na ribolov. Na kratko ...

Kdo vse od domačih bo v Stožicah?

Ata in mama bosta zagotovo na vseh tekmah. Mislim pa, da si bodo vsi ogledali kak­šno tekmo, tudi dedek, babica, teta, bratranci ... Mislim, da jih bo vsaj 15, če ne 20.

Vaša celotna družina je tesno povezana z odbojko. Je mogoče doma govoriti še o čem drugem?

Doma le redko govorimo o odbojki, le ko pridejo bratje, ko imamo odbojkarski kamp, se veliko pogovarjamo o njej.

Kolikokrat pa se je že ponudila priložnost za kak družinski turnir?

Zadnja tri leta imamo to srečo, da se zberemo ob odbojkarskem kampu. Tam naredimo družinski piknik, pade pa tudi kakšna odbojka.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču