Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne praznuje 100 let delovanja

Knjižnica nosi ime po profesorici Minki Skaberne, ki je svoje življenje posvetila skrbi za slepe. Ob jubileju je pri založbi ZRC SAZU izšla monografija MINKA SKABERNÈ (1882–1965), pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe, ki odslikava življenje in delo Minke Skaberne ter čas, v katerem je delovala. Gre za prvo sistematično raziskovanje njenega dela in doprinosa k dobrobiti ljudi z okvarami vida pri nas.

»Neoviran dostop do branja in stik z literaturo ter pisano besedo sta neizpodbitni pravici vsakega posameznika. Za slepe in slabovidne, ki pri branju potrebujemo prilagoditve, je udejanjanje te pravice še toliko bolj pomembno. Naša knjižnica za marsikoga, ki ima okvaro vida, pomeni edini stik z literaturo nasploh. Zato je 100-letnica knjižnice veličasten jubilej, ki v sebi razkriva zgodbo o dobrodelnosti in odprtem srcu vseh, ki so udejanjali njen obstoj,« je ob priložnosti dejal predsednik ZDSSS, Matej Žnuderl.

»Pogled v preteklost pokaže uspešno delovanje knjižnice, ki je svojim članom vseskozi omogočala dostop do branja in informiranja. S povečanjem obsega, dostopnosti in kakovosti informacij ter publikacij v sodobnih tehnikah in tehnologijah je bila pred nekaj leti v sklopu posebnega projekta, podprtega z evropskimi sredstvi, podana možnost za sodobnim razmeram prilagojeno in bolj razširjeno delovanje knjižnice. S tem so bili slepim in slabovidnim pa tudi drugim osebam z motnjami branja zagotovljeni pogoji za boljšo, bolj enakopravno dostopnost branja, Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne pri ZDSSS pa boljši pogoji za delovanje za svoje člane. Na podlagi koncesije, podeljene v letu 2016, je knjižnica dobila možnost za izvajanje in koordiniranje knjižničnih storitev za slepe in slabovidne tudi v širšem okviru slovenske knjižnične javne službe,« je poudarila mag. Tatjana Likar z Ministrstva za kulturo.

Velecenjena gospodična, Minka Skaberne

»Naučiti se branja in pisanja, prirejenega prav za slepe, je ena izmed najvažnejših točk v izobrazbi slepega.« To je citat Minke Skaberne, ki ponazarja njeno vseživljenjsko prostovoljno delo. Monografija MINKA SKABERNÈ (1882–1965), pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe, ki je izšla pri založbi ZRC SAZU s postavljanjem Minkinega življenja in dela v zgodovinski kontekst ustrezno ovrednoti njen prispevek k skrbi za slepe in vlogo v razvoju njihovega izobraževanja. Ob preglednih študijah o njenem šolanju in službovanju, vlogi v razvoju skrbi za slepe na Slovenskem ter delu za knjižnico slepih, ki jih uokvirjata pregled ženskega gibanja in dobrodelnosti na prelomu stoletja ter oris rodbine Skaberne, so v knjigi ponatisnjena tudi Minkina temeljna besedila, s katerimi je tvorno vplivala na ustanovitev Zavoda za slepe v Ljubljani in orala ledino v razvoju skrbstva za slepe na Slovenskem, zbrano slikovno gradivo pa Minko Skaberne umešča v krog družine, sodelavcev in prijateljev.

»Čestitam Vam, velecenjena gospodična, da ste si bili dali tako vzvišeno in plemenito nalogo!« je leta 1918 zapisal Ivan Cankar v odgovoru na pismo, v katerem ga je Skabernetova prosila za dovoljenje, da se nekaj njegovih del prepiše v brajico. Urednica knjige Saša Poljak Istenič je poudarila, da so ženske, kot je bila Minka Skaberne »resnično premikale meje na različnih področjih, po vojni pa še posebej pri skrbi za ranljive skupine. Zbornik osvetljuje njeno življenje in delo, seveda pa tudi njeno vlogo pri ustanovitvi knjižnice za slepe.«

Začetki skrbi za slepe

»Pod okriljem društva Dobrodelnost je profesorica Minka Skaberne 1. marca 1918 priredila javno predavanje o potrebi po ustanovitvi slovenskega zavoda za slepe, o skrbi zanje, zlasti pa za invalide oslepele v vojni. Predavanje je doseglo svoj namen, posrečila pa se je tudi nadaljnja akcija. Takratne oblasti so dovolile prireditev tečaja za branje in pisanje brajevega točkopisa. Tečaj, ki ga je financiralo društvo Dobrodelnost, so obiskovale mnoge Ljubljančanke, med njimi je bilo največ učiteljic, ki so kasneje prepisovale slovenske knjige v brajev točkopis. S tem so bili postavljeni temelji slovenski knjižnici za slepe,« je dejal Dušan Sterle, vodja Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne.

Druga svetovna vojna je njeno delo nekoliko zavrla, vendar pa je nedokončana dela in material za prepisovanje skrbno varovala do osvoboditve. Po osvoboditvi je na pobudo Združenja slepih Slovenije organizirala še dva tečaja za prepisovanje knjig, hkrati pa so pod njenim vodstvom nastale tri knjižnice: Centralna knjižnica pri republiškem odboru Zveze slepih Slovenije, ki je bila največja ter knjižnici v Zavodu za slepo mladino v Ljubljani in v Centru za rehabilitacijo slepih v Stari Loki. Skabernetva je za prepisovanje skrbela do smrti leta 1965. Delo je nato prevzela njena sodelavka Cirila Rakovec. Po smrti Rakovčeve leta 1989 pa je zadnje korekture pri prepisovanju opravljal Ciril Podjed.

Napredek, ki ga je omogočil razvoj informacijske tehnologije

V povojnem času so se pojavili prvi mehanski brajevi stroji, v petdesetih letih pa tudi prvi tiskarski brajev stroj, ki ga je ZDSSS podaril Unicef. Pozneje so knjige prepisovali z električnim brajevim pisalnim strojem. Zvočna knjižnica je bila ustanovljena leta 1958 in veseli so je bili predvsem slepi, ki niso dobro znali brajice. Leta 1989 so magnetofonske trakove zamenjale kasete, od leta 2006 pa so na voljo gradiva na zgoščenkah v mp3 obliki, leta 2014 pa je bil v knjižnico uveden format zapisa DAISY.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ