Marjan Žiberna: Kdor hodi, ne teče

Tek ima očitno tisto nekaj več ...

Vsak berač svojo malho hvali in tisti, ki tečemo, pač hvalimo tek … Ne vem, ali je v teku nekaj več; to bi z enako pravico lahko trdil vsak o svoji dejavnosti, športni ali pa kakšni drugi. Nekaj več je tek za tistega, ki to vidi, za druge, ki imajo za to slepo pego, pa ne. Nekatere nas očitno fascinira to monotono prestavljanje noge pred nogo.

Še vedno prisegate na stensko uro in športne copate, kupljene na razprodaji?

(Nasmešek) Še vedno prisegam na to, da človek, ki hoče teči, razen kakovostnih copatov ne potrebuje tako rekoč nobene druge opreme. Ljudje smo radi lepo in modno oblečeni, je pa vredno razmisliti, kaj za izbrano dejavnost zares potrebujemo, kaj malo manj in kaj sploh ne. Tek je, če še sam uporabim tolikokrat zlorabljeni izraz, najbolj demokratičen šport. Mislim, da celo bolj kot nogomet, saj ne potrebuješ niti soigralcev. Če ne bi bil, najboljši tekači ne bi prihajali iz revne vzhodne Afrike. Bral sem zapis teniškega igralca, ki je kar visoko na lestvici ATP, a je potarnal, da se nekaj sto tisoč evrov, ki so jih starši investirali vanj, še ni povrnilo. Z dolžnim spoštovanjem, ampak kaj naj si človek misli o konkurenci v športu, pri katerem je prvi pogoj, da nekdo v vas najprej vloži za hišo ali dve denarja?

O sebi pravite, da ste človek, ki je rojen pod srečno zvezdo.

Ja, tako nekako dojemam svoje življenje. Dojemanje pa je veliko bolj odvisno od percepcije kot od objektivnega stanja stvari. Saj vemo, kako različno vidimo do polovice napolnjen kozarec. Ne morem reči, da me je življenje posebej ujčkalo, sem pa vedno imel okoli sebe ljudi, ki sem jih lahko z razlogom imenoval prijatelji. Imam tudi srečo, da se vsaj doslej ni ne mojim najbližjim ne meni zgodilo nič takega, da se ne bi mogel imeti za srečnega. Če bi hlepel po nekak­šni permanentni vzhičenosti, po ne vem, kakšnem uspehu, kar nam vsiljuje sodobna družba, pa bi se v istih okoliščinah najbrž počutil nesrečnega. Moram pa včasih seveda naravnati kurz …

Knjiga Mojtek ni namenjena le tekačem, temveč tudi ljudem, ki jih tek morda sploh ne zanima. Mene so se zgodbe dotaknile na prav poseben način, saj sem ljudi, o katerih pišete in so umrli mnogo prezgodaj, tudi osebno poznala. Brez njih, zapišete, bi bilo ukvarjanje s tekom bolj kot ne stran vržen čas.

Kot sem v uvodu zapisal, to ni knjiga za ljudi, ki jih zanima le tek in nič drugega. Je predvsem knjiga o ljudeh, ki sem jih imel priložnost spoznati ob ukvarjanju s tekom, in o raznih drobnih dogodkih, ki so s tem povezani. Mislim, da so odnosi z ljudmi največ, kar na dolgi rok zares šteje. Ta pogled se mi je kot veteranu še izostril, a že med najbolj zavzetim ukvarjanjem s tekom mi je to zelo veliko pomenilo. Žal nekaterih res ni več med živimi.

Tek naj torej ne zavzame mesta, ki bi moralo pripadati ljudem …

Mislim, da mora imeti mlad človek, ki se resno ukvarja z nekim športom, še neko drugo resno dejavnost. Ta je varovalka - če je šport vse, kar počne, se v primeru poškodbe ali neuspeha utaplja v nezadovoljstvu, celo depresiji. Predvsem pa ne bi smeli v stanju zožene zavesti, kar je v svojem bistvu resno ukvarjanje s športom, pozabiti na ljudi okoli sebe, na svojo odgovornost do njih. To se žal dogaja številnim, ki se šele v srednjih letih srečajo z njim.

Kdaj pa ste bili nazadnje na svojem domačem Nanosu?

Konec septembra z družino. Vreme je bilo super, mala dva sta bila dobre volje, jota s klobaso odlična, pivo hladno …

Pred kratkim je potekal že 24. Ljubljanski maraton. Ko je leta 2015 praznoval 20. obletnico, sta z Brankom Gradišnikom, enim izmed njegovih duhovnih očetov, napisala knjigo o njegovi zgodovini. Koliko maratonov pa ste se vi udeležili?

Pravi maraton, 42-kilometrski, sem v življenju pretekel le enkrat, nekaj let po tistem, ko sem prenehal tekmovati. Kot nekdanjega atleta, ki je tekmoval predvsem na sred­njih progah, me je zanimalo, ali je res tak bavbav … Vsekakor je bil zanimiva izkušnja.

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"