Martin Turk: V vseh svojih filmih se ukvarjam z družino, odnosi znotraj družine

Martin Turk: V vseh svojih filmih se ukvarjam z družino, odnosi znotraj družine (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
22. 3. 2020

Na velika platna je sredi februarja prišel nov slovenski film Ne pozabi dihati. Režiser filma je Martin Turk, kot producentka se je podpisala Ida Weiss. Ustvarjalca, ki si poleg velike strasti do filma in dela delita tudi zasebno življenje, smo ujeli nekaj dni pred premiero.

Močna rdeča nit filma je tematika odraščanja. Zakaj ste izbrali prav to temo? Zakaj mladinski film?

Martin: Sam kot režiser filma tega nikoli nisem dojemal v žanru mladinskega, temveč bolj v kontekstu filma o odraščanju. Film govori o puberteti, vendar na način, ki ni namenjen samo mlajšemu občinstvu. V svoji karieri sem že ustvaril več filmov, v katerih nastopajo otroci, in zdaj se mi je zdelo, da je nastopil čas, da se lotim tega projekta. Gre deloma tudi za avtobiografsko zgodbo, saj sem marsikaj lahko črpal iz svojega odnosa z bratom. Ko je on dobil prvo punco, sem bil tudi jaz ljubosumen.

Ravno to sem želela vprašati. Torej imate brata.

Martin: Seveda, imam starejšega brata. Začetna ideja je bila upodobiti ta najin odnos in zgodbo še nagraditi. V vseh svojih filmih se ukvarjam z družino, z odnosi znotraj družine, v projektu Ne pozabi dihati pa sem se lotil odnosa med bratoma.

Na koga ste se naslonili pri upodobitvi 15-letnika?

Martin: Predvsem na svoje spomine. Poleg tega sem se z mladostniki veliko pogovarjal na kastingih in tudi tako pridobil vrsto pogledov.

Kaj vam je torej pomembno pri tem, ko izbirate sodelavce?

Martin: Pri izbiri igralcev so bile osnova avdicije, ki so trajale skoraj pol leta.

Ida: Film je brez dvoma timsko delo. Pomembno je, kakšna je ekipa. Skupaj namreč preživimo 12 delovnih ur na dan. Snemanje je tudi fizično in čustveno intenziven proces. Kot producentki mi je pomembno, da vem, da so v ekipi ljudje, ki so mojstri svojega poklica in imajo odnos do tega, kar počno. Med snemanjem se soočiš z ekstremnimi emocijami, situacijami, zato je kompaktnost ekipe izjemnega pomena. Pri filmu Ne pozabi dihati gre tudi za italijansko-hrvaško koprodukcijo, zato so se nam pridružili kolegi, ki jih prej niti nismo poznali in so se prav tako izkazali za izvrstne sodelavce.

Velik del filma je nastal iz spominov na odraščanje. To pa je bilo pred leti drugačno kot danes. Se strinjate?

Martin: Ja in ne. Po eni strani se osnove in odnosi ne spremenijo. Naš cilj je bil ustvariti film, ki ni časovno definiran, zato smo se izogibali tudi modernim tehnološkim napravicam. Obdobja nismo želeli strogo definirati. Dandanes je trend realistično grobih filmov, mi pa smo želeli ustvariti neke vrste brezčasnost. Prav tako nismo sledili youtubovskim trendom, saj smo želeli mladim prikazati tudi drugačen tip naracije.

Prav to mi je zanimivo – svojega 15-letnega brata si danes brez telefona in računalnika ne predstavljam, medtem ko v filmu teh napravic nisem zasledila.

Martin: Tako je, namenoma smo izpustili tehnologijo.

Ida: Predvsem smo se želeli osredotočiti na občutek, na stanje. Svojih občutkov med odraščanjem se spominjam kot precej zmedenih. Po eni strani si kot najstnik aroganten, misliš, da imaš vedno prav, po drugi strani pa si zmeden, velikokrat se obnašaš precej neracionalno. Nekako si ves čas razpet med skrajnostmi. Ta občutenja smo želeli prikazati tudi v filmu. Teh občutkov ne definira sodobna tehnologija. Ko danes opazujem najstnike, se mi zdi, da jim je ob poplavi družbenih medijev le še težje. Tvoje življenje je postavljeno na ogled, čeprav kot najstnik težiš k temu, da stvari intimno zadržuješ pri sebi. Dandanes ne bi želela biti najstnica. (smeh)

Igralci med študijem lik pogosto nosijo s seboj. Kako pa je pri producentih in režiserjih? Je nemogoče izklopiti projekt, ne misliti na film?

Martin: V filmski branži se z enim projektom običajno ukvarjaš kar nekaj let, zato se težko povsem ločiš od njega. Pri celovečernem filmu od pisanja scenarija do predvajanja traja pet let, v našem primeru sedem. Ko se odločiš, veš, da boš z njim živel kar nekaj let, zato moraš odločitev sprejeti premišljeno.

Ida: Kot je na oskarjih Bong Joon-ho lepo citiral Martina Scorseseja: "To, kar je najbolj osebno, je najbolj ustvarjalno." Če se odločiš, da boš v prvi vrsti ustvarjal avtorski film, potem so glavno gonilo nedvomno zgodbe, ki te osebno nagovarjajo in poganjajo skozi dolgotrajen ustvarjalni proces.

Prizor iz filma Ne pozabi dihati

Koliko pa so pogovori za štirimi stenami doma vezani na film? Se je mogoče na vrhuncu ustvarjanja filma sploh dogovoriti, kdo bo skočil v trgovino po kruh?

Martin: To imamo kar dobro zmenjeno. (smeh) Če je nujno, se o projektih pogovarjava tudi doma, če ni nujno, se temu znava tudi izogniti.

Ida: Mislim, da nama to kar dobro uspeva. Pogovore o filmu omejiva na delovni del dneva.

Martin: Z leti se naučiš, da je popoldan čas za družino in otroke. Znaš odklopiti. A to pride z leti. Pretežno ustvarjava doma, torej v prostoru, kjer tudi živiva, zato je še toliko težje preklopiti, a nama uspeva. Otroci hitro začutijo, če sva z glavo drugje.

Je v veliko pomoč to, da si s partnerjem deliš tudi iste delovne strasti? Da razume tvoj proces dela? Urnik?

Ida: Ravno zadnjič smo se v družini pogovarjali o tem. Moja sestra je režiserka, prav tako tudi njen mož in sin. Prišli smo do zaključka, da je za nekoga, ki ni v našem poklicu ali pa vsaj v podobnem poklicu, mogoče težko razumeti vso energijo, ki se vlaga v nekaj, kar je dolga leta neotipljivo. Da pridejo obdobja, ko si povsem odsoten. Nekomu z drugačnim življenjskih ritmom in interesi je verjetno težko razumeti naš način dela, ki je pogosto nomadski. Ni naključje, da na koncu skupaj pristanejo ljudje podobnih poklicev. En del problema je s tem rešen. (smeh) Marsikaj si lahko podeliš, se pogovoriš. Seveda pa se nikoli ne da posploševati. Poznam tudi kolege, ki odlično shajajo s partnerji iz povsem drugačnih poklicnih sfer.

Martin: Celo moja nona me včasih vpraša: "Ma, pa ti sploh kaj delaš?" (smeh). Film zahteva veliko priprav, študija, pisanja, branja. V tem času se niti ne zdi, da si delovno vpleten.

Ida: Tistega, ki nekaj počne, čeprav se zdi, da nič ne počne, je pač težko razumeti. V ustvarjalnem poklicu je pogosto tako. Blazno delamo, vendar velikokrat res dolgo traja, da se materializira v nekaj otipljivega. Velikokrat se tudi zgodi, da ti enostavno ne uspe najti sredstev za svoj projekt, v katerega si vložil veliko dela, a ga na eni točki opustiš, ker ga očitno ne boš mogel realizirati. Vsi, ki to delamo, to zelo dobro poznamo in to je včasih zelo težko prenesti. Vsakič znova te potre.

Potem je tu še druga težava. Številni kulturniki v Sloveniji izpostavljajo, da se pri nas kulture še vedno ne jemlje kot nekaj dobičkonosnega. Je to res?

Ida: Žal je to mogoče čutiti. Kadar me kdo povpraša, kaj delam, zamomljam kar nekam sebi v brado. Imam občutek, da tako ali tako ne bo imel nobene predstave o mojem poklicu, po drugi strani pa se ob omembi slovenskega filma marsikdo le namrdne. Škoda. Filmska vzgoja otrok in mladine je bila dolga leta zelo zanemarjena, čeprav smo v obdobju, ko so otroci ves čas izpostavljeni avdiovizualnim vsebinam in bi že zaradi tega morali načrtno vzgajati odnos do njih in neko senzibilnost. Morali bi jim predstaviti različne poetike, tudi kaj zahtevnejšega, jih naučiti pogovora o teh vsebinah. Veliko šol po Sloveniji skrbno izbira gledališke predstave in čtivo za domače branje, medtem ko je izbira filma prevečkrat arbitrarna. Zato je seveda treba pomagati tudi učiteljem, da usvojijo osnove filma, saj se večina z njim še ni srečala na tem nivoju. Toda premiki se dogajajo. Vse več je inštitucij in posameznikov, ki si za to prizadevajo načrtno, sistematično in predano. Sem kar optimistka.

Pogosto so prav otroci največji kritiki. Kaj so porekli na film?

Martin: Niso si ga še ogledali. Mlajša dva sta še premlada, najstarejši pa je bil povabljen na premiero, a se je odločil, da si ga bo raje ogledal sam, in je raje šel na počitnice k babici. (smeh)

Prizor iz filma Ne pozabi dihati

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri