Mednarodni dan prijaznosti in dobrodelne akcije Humanitarčka

Uradni ambasador prvega organiziranega dneva prijaznosti je društvo Humanitarček, ki od junija 2016 po Sloveniji aktivno širi projekt »Naključna prijaznost - Randomised kindness«. Ob tem dnevu bodo po celotni Sloveniji razdelili preko 10.000 priponk oblikovalca Mitja Bokuna. Vsaka priponka prinaša prijazno nalogo in ko je ta opravljena, si jo prejemnik pripne. Uradno skladbo za ta dan je odstopila skupina Okttober in nosi naslov Lep dan.

Gibanju se je pridružilo preko 50 podjetij in društev, tudi celotne občine. Projekt je podprla tudi Zvezdana Mlakar.

Dan prijaznosti bodo še posebej obeležili v UKC Maribor. Za vse zaposlene pripravljajo prav posebno prijazen dan: med malico in kosilom jih bo zabaval Bend za užent , prejeli bodo paketke presenečenja, delovne prostore bodo preplavila prijazna sporočilca na lepljivih lističih, dan pa bodo zaključili z vadbo joge z JogaVito. Za obiskovalce pa bodo pripravili čisto pravo poslikavo s kano.

2000 rumenih cvetlic v Mariboru

Društvo Humanitarček bo čez dan preplavilo mesto Maribor z 2000 rumenimi cvetlicami. Če jo prejmete, jo podarite naprej, da narišete nasmeh na obraz še komu. Ne bodite presenečeni, če vam bodo podarili parkirnino ali pa vam bo kdo plačal kavo.

Nekaj idej, s katerimi lahko komu naredite dan bolj prijazen:

• 1. Pohvali prve tri ljudi, s katerimi govoriš.
• 2. Osebi, ki si s teboj deli dvigalo, podari čokoladico.
• 3. Tujcu za brisalce avtomobila zatakni prijazno sporočilo.
• 4. Anonimno pošlji razglednico.
• 5. Speci nekaj piškotov, jih lepo zapakiraj in pusti sosedi na pragu.

Kje lahko dobim svojo 'prijazno' priponko in se družim?

• pridite ob 10.00 pred kavarno Nana v Mariboru, da boste skupaj širili dobra dela,
• na UKC Maribor ‪bo med 15.30-17.00‬, delavnica s kano,
• prijazna stojnica FZV,
• dogajanje v Galeriji kreativnih, Maribor,
• Kavarna Time to shop Maribor,
• čajanka z Ditko ob 18.00 v Lenacaffe v Lenartu.

Projekt so podprli:

• Cvetličarna Solzica, JogaVita, UKC Maribor, Društvo študentov psihologije, FZV, Bend za užent, Lenacaffe, Ditka, Kreativna pika ‬

Zgodbe sodelujočih v projektu Naključna prijaznost

• »Na poti domov se ustavim v pekarni. Hja, hvala karmi za pekarne, saj si le tam lahko kupim jogurt ... V trenutku inspiracije ali preprosto zaradi toplega poletnega večera pomislim na skupino brezdomcev v Magdalenskem parku, ki so se že popoldne stiskali ob starem radiu, komentirali včerajšnji izid odbojke, zadnje politične zdrahe in vreme. Ob litru janževca so iskali smisel svojih dni. Kupim jim pice. Prodajalka se nad količino kosov zmede, a ji razložim, komu so namenjeni. Gospodič za menoj pade v 'igro'. V navdušenju poravna polovico računa in doda še nekaj čokoladnih mafinov. Prodajalka se v žaru tople noči pridruži najinemu smehu in podari še nekaj burekov. Z naključnim znancem pritovoriva se vroče kose pic do fantov v parku. 'Lej jo, našo dohtarco', me skorajda enoglasno pozdravi del tistih, ki jih poznam že desetletja. 'Piknik bo,' se veselijo kot mali otroci. Midva pa komaj hitiva razlagati, da sva že jedla (čeprav sem si potem pozabila kupiti svoj ayran ... ampak saj prihaja poletje in hujšanje ;)). Ko podariva še vsak svoje papirnate robčke (jaz moje z Minioni) in pomagava najti postajo 'z muziko' na odsluženem tranzistorju, jih pustiva v njihovem pikniku. Kljub prigovarjanju v zahvalo odneseva vsak svoj liter vina v plastenki, ki nama ju napolnijo 'da bo v zahvalo'! Pustiva ju takoj ob naslednji klopci ... vsak zase ganjena, da so nama pravzaprav odstopili največ, kar imajo ... in za kar so žicali cel dan. Alkoholni obliž za njihove strte duše. Jaz odidem desno, proti domu. Moj naključni prijatelj pa levo, proti svojemu življenju. Se bova še videla? Ni pomembno ... Pomembno je le, da sva v teh minutah prižgala iskrice. Ne bom moralizirala o brezdomcih. O alkoholu. O njihovih težavah. Vzrokih. Namen tega posta je deliti le eno - občutje Človečnosti, ki je nepričakovano povezalo tri tujce v dejanju, ki nam bo še nekaj časa vihalo ustne kotičke navzgor. Tako kot brezdomcem, ki so si naredili 'piknik'. Pa četudi so ga zapili z janževcem. Lepo je deliti.« (Froggy)

• »Pred trgovino brezdomci prodajajo svojo revijo. Včasih jo kupim in tudi preberem kak članek. Ker nisem imela denarja s seboj, le plačilno kartico, sem moškemu, ki je revije ponujal, v vročem dnevu kupila hladen tekoči jogurt. Čeprav malenkost, je bil dan lepši za oba - zadostoval je le nasmeh.« (Vesna Vogar)

• »Železniška postaja Ljubljana. Gospod, star okoli 70 let, pristopi do mene in prosi za 2€, pove, da za karto za avtobus, saj se želi vrniti domov. Dobi 2€. In res greva vsak na svoj bus. Potem pa nas moj bus odpelje mimo njegovega in vidim kako ga šofer ne spusti gor, prvo ga je poskušal prepričati, ... ampak ne. In gospod je šel s sklonjeno glavo dol. :( Kako porazno daleč smo padli.« (Petra Emilija Kompan)

• »Prideva včeraj z otrokom v čakalnico sredi dneva. Medicinska sestra vpraša, h kateri zdravnici sva namenjena. Povem in dobim začuden pogled ter nekaj osornih besed, da sva pozna, saj ima zdravnica v petek čas za preglede zgolj zjutraj do 7:45. Po tem so sistematski pregledi in zdaj je v ambulanti kakšnih 30 šolarjev. "Se opravičujem, nisem vedel, " rečem in si mislim, da bi najbrž res lahko pred tem pogledal na spletno stran in nenaspanega ter bolnega otroka zjutraj zbudil in ga kot vojščaka vodil tja pred 7:45. Vmes prejmem drobni listek z delovnim časom in mi pove, da ne ve, kako dolgo bova čakala. Med besedami razberem, da bi lahko trajalo več ur. Sedem zraven otroka in čakam. Razmišljam, kaj vse bova počela ta čas, saj že leta ne nosim igrač s seboj v čakalnice. Se pač pogovarjava, ampak po nekaj urah bo verjetno še lačen. No, se bomo že nekako organizirali. Po minuti, ko še misli nisem uspel dokončati, se na zvočniku zasliši njegovo ime. A sem prespal nekaj ur? Ne, še vedno so isti ljudje v čakalnici. Minila je res le minuta. Kreneva proti ordinaciji 1 in na hodniku stoji tista osorna sestra ter pojasni, da je našla možnost, da naju pogleda druga zdravnica. Nauk: osorni ali malo bolj neposredni ljudje so ljudje, kot mi. Čeprav navzven delujejo nekoliko bolj jezni ali ne izbirajo najbolj prijaznih besed, se v njih skriva ista sočutnost ali skrb. Mogoče še večja. Ta sestra je dobila več mojih zahval, a vseeno se mi zdi njena naključna prijaznost še posebej pomembna zato, da razumemo, da včasih ne dobimo takoj prijaznega nasmeha, a bodo vseeno za nas poskrbeli. V njih se prav tako skriva prijaznost. Mogoče imajo le malo drugačen delavnik. :)« (Dušan Vrban)

• »Moram vam povedati, kaj sem doživela danes v trgovini. Skoraj sem končala z nakupom, ko me je starejša gospa zaprosila za pomoč. Prosila me je, če ji povem ali rdeča nalepka na vrečki s kruhom pomeni znižanje: "Ja, gospa, to pomeni znižanje," sem ji povedala in že mislila k blagajni, pa je nadaljevala: "Preštejte ta drobiž. Ali je dovolj za ta kruh?« Onemela sem in solze so mi zalile oči, nisem mogla odgovoriti, prikimala sem, si obrisala solze, prijela gospo za roko in jo peljala k hladilniku z mesom. Dodali sva še nekaj v prazno košarico in šli k blagajni. Plačala sem njen skromen nakup in se z očmi poslovila od gospe, kajti besed še ni bilo. Ko se je zavedla, je stegnila roke proti meni, me poljubila in zajokala še ona. Nisva bili sami s solznimi očmi, bilo nas je več. Sprašujem se, koliko volitev še bo, da se takšna situacija ne bo več ponovila. Sonce greje vse enako, ker je to normalno, ni pa normalno to, kar se dogaja z nami, malimi ljudmi.« (Maja Cokan)

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču