Avtor, ki doslej ni maral, da bi se pesmi v zbirkah vrtele okoli enega samega motivnega jedra, je tokrat nanizal skoraj devetdeset pesmi z vselej isto središčno osebo, s katero naj bi si bil kot pesemski subjekt v otroštvu razmeroma blizu.
Govora je seveda o družbeno visoko rangiranim starcem, ki se ga Milan Jesih v teh apokrifnih pesmih »spominja« z nostalgičnim, največkrat posmehljivo obožujočim pogledom in ki nima čvrsto usidrane identitete, marveč v svoji mnogoterosti prejkone zavzema mesto človeškega slehernika v vsakdanjih, smešnih, absurdnih, bizarnih, liričnih, najrazličnejših položajih.
Pesmi so – tako kot v vseh avtorjevih zadnjih zbirkah – pisane v četverostišjih, v jambih in so rimane.
Milan Jesih (1950), pesnik in prevajalec, je bil v šestdesetih letih član avantgardne literarno-gledališke eksperimentalne skupine, danes pa se ukvarja predvsem s pisanjem poezije in prevajanjem iz angleščine in ruščine. Prevedel je okoli 40 dram (Shakespeare, Čehov, Bulgakov idr.). Za svoje delo je prejel vse pomembnejše nacionalne nagrade, Jenkovo, Veronikino in Prešernovo.