Avtor, ki doslej ni maral, da bi se pesmi v zbirkah vrtele okoli enega samega motivnega jedra, je tokrat nanizal skoraj devetdeset pesmi z vselej isto središčno osebo, s katero naj bi si bil kot pesemski subjekt v otroštvu razmeroma blizu.
Govora je seveda o družbeno visoko rangiranim starcem, ki se ga Milan Jesih v teh apokrifnih pesmih »spominja« z nostalgičnim, največkrat posmehljivo obožujočim pogledom in ki nima čvrsto usidrane identitete, marveč v svoji mnogoterosti prejkone zavzema mesto človeškega slehernika v vsakdanjih, smešnih, absurdnih, bizarnih, liričnih, najrazličnejših položajih.
Pesmi so – tako kot v vseh avtorjevih zadnjih zbirkah – pisane v četverostišjih, v jambih in so rimane.
Milan Jesih (1950), pesnik in prevajalec, je bil v šestdesetih letih član avantgardne literarno-gledališke eksperimentalne skupine, danes pa se ukvarja predvsem s pisanjem poezije in prevajanjem iz angleščine in ruščine. Prevedel je okoli 40 dram (Shakespeare, Čehov, Bulgakov idr.). Za svoje delo je prejel vse pomembnejše nacionalne nagrade, Jenkovo, Veronikino in Prešernovo.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču