Bili smo na generalki plesnega spektakla Dance Amore

Bili smo na generalki plesnega spektakla Dance Amore (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Jana
8. 9. 2017

S 25-člansko ekipo plesnega spektakla Dance Amore smo se sešli le nekaj dni pred premierno uprizoritvijo, ki bo v Cankarjevem domu 8. septembra.

Na dan, ko so se tudi plesalci prvič v celoti zbrali v prelepi plesni dvorani na obrobju prestolnice, smo o zaodrju ustvarjanja spregovorili z Jurijem Batageljem in razkrili tančice s predstave, v ozadju katere so ure in ure trdega dela.

V fazi, ko so na vaji 'pilili' zadnje detajle, je bilo v zraku čutiti pričakovanje. »Ples smo že dodobra dodelali, zdaj pa smo začeli povezovanje točk in dramaturgijo, saj želimo ljudem ponuditi nekaj več,« nam je ob začetku našega druženja povedal Jurij, ki je z ekipo na ta dan začel izpopolnjevati glavne točke predstave That's Amore oziroma Ta ljubezen. »Ljubezen je tema cele predstave. V tem odlomku pa gre za trenutek, ko se glavna junaka Rita in Louis prvič srečata na ulici,« je o zgodbi, ki sicer poteka v petdesetih letih prejšnjega stoletja v New Yorku, povedal Jurij, ki se pod predstavo podpisuje kot režiser in koreograf.

Vaja, vaja in še enkrat vaja

In ker je Jurij človek podrobnosti, se ekipa že več tednov skrbno pripravlja na veliki plesni spektakel. »Danes se je v plesni dvorani prvič zbrala cela ekipa, saj so do zdaj vaje potekale po scenah. Predstava je namreč razdeljena na 18 scen, vsaka pa je sestavljena iz nekaj plesnih točk z vmesnimi dramaturškimi vložki v obliki petja in igranja,« je povedal Jurij in dodal, da je bilo prav usklajevanje urnikov vseh nastopajočih najtežji izziv. »Težko je bilo uskladiti vse naše urnike. V predstavi Dance Amore je na kupu toliko plesnih zvezd, kot jih verjetno še ni bilo. No, morda na kakšnem dobrodelnem dogodku.Plesalci v tej predstavi smo svetovno znani in večina si prav v tujini služi kruh. Doma zaradi majhnega trga le redko kaj delamo, prav iz tega pa je izhajala tudi moja ideja o predstavi. Zadnja leta, ko smo v resnici tudi najbolj uspešni, nas doma nihče ne vidi. Razmišljal sem, kako bi združil vse plesalce v eno zgodbo, v eno predstavo in v Sloveniji v dobri uri in pol ponudil nekaj vrhunskega. Želim si, da bi bil gledalec prisoten v predstavi in da bi se domov odpravil nabit z energijo,« nam je povedal in dodal, da so zdaj največji izzivi premagani, svoje misli pa osredotočajo na podrobnosti.

»Zdaj predelujemo vsako sceno posebej, pogledamo, kje bi lahko še kaj izboljšali in kaj bi lahko še naredili. V zadnjih dneh pred predstavo bomo zgodbo povezovali, vadili in trenirali. Naši treningi so zelo intenzivni. Predvsem zato, ker treniramo cele dneve, saj smo tu od osmih zjutraj do petih popoldne, s samo eno uro odmora. In verjemite mi, da so tiste popoldanske ure, ko koncentracija že malce popušča, zelo težke. Včasih tudi malce napete, ampak vse za dober končni rezultat,« nam je povedal Jurij, ki obenem dodaja, da za celotnim projektom trenutno stoji približno 60-članska ekipa z dizajnerjem luči, tonskim dizajnerjem in drugimi strokovnjaki.

Skok v preteklost

In ko bodo prvi obiskovalci 8. septembra stopili v dvorano, se bo na odru pisalo leto 1947. Tako z zgodbo kot tudi s kostumi in scenografijo. »Scenografija v predstavi je nekaj posebnega. Želel sem, da so rekviziti avtentični, zato je nekaj kosov pravih starin, nekaj pa je narejenih na novo. Posebej za to priložnost so bili izdelani svetleča tabla z napisom 'The end', leseni zabojniki pa tudi sodi. V tisti čas bomo skočili tudi s kostumi, ki so bili izdelani po navdihu mode iz petdesetih let, v slogu takratnih Diorjevih oblek,« pravi Jurij in dodaja, da so pri izdelavi kostumov upoštevali tudi ekonomsko razdelitev tistega časa. »Upoštevali smo dejstvo, da je bilo mesto razdeljeno na revne in bogate četrti. Preprostejši kostumi so torej za like, ki so v mesto prišli brez prebite pare in si oblačila šivali sami, na drugi strani so razkošnejši za tiste, ki so bogateli na račun vojne. Vsega bo torej veliko,« še pojasnjuje.

Ambicije so velike

In čeprav se ekipa po svojih najboljših močeh trudi, da bi s svojim nastopom izpolnili pričakovanja ljubiteljev plesa, Jurij pravi, da se s tem, kako se bodo na predstavo odzvali gledalci, še ne obremenjuje. »V resnici se je tokrat prvič zgodilo, da nimam nobenih pričakovanj, kaj in kako bo. Uživam v tem, kar počnem, in mislim, da bom v tem občutku užival vse do generalke. Hočem biti v tem svetu in se ob razmišljanju, kaj bo in kako bo, poskušam kar malce disciplinirati. Zdaj želim samo uživati v tem, kar sem si od nekdaj želel početi,« pravi Jurij, ki je z izseki predstave že nastopil v predsedniški palači in požel navdušenje.

»To je bilo seveda dobro znamenje. Priznam pa, da sem perfekcionist. Ko se stvari lotim, se vedno lotim z enim in edini ciljem. Da naredim presežek. Samo na ta način sem sam pri sebi izpolnjen. Sem zahteven, zato tudi od skupine želim najbolje in morda sem včasih malce preveč strog ali pa od skupine pričakujem veliko, ampak tako pač stvari delujejo. Tako je, če želiš, da je nekaj narejeno tako, kot mora biti. Mi bomo od sebe dali vse, kar je v naši moči,« pravi Jurij, ki ima s predstavo prav posebne sanje.

»Mislim, da ima predstava prihodnost v tujini. Zanimanje so že pokazali v Švici in Angliji. Če bi lahko izbral oder, kjer bi lahko nastopil, pa bi bila to brez dvoma arena v Pulju. V resnici ne vem točno, zakaj, ampak v preteklosti smo tja vedno veliko hodili na morje in vedno sem si želel plesati tam. Upam, da nam bo to tudi uspelo,« je zgodbo o sanjski predstavi sklenil plesalec, ki je v preteklosti že večkrat očaral s svojimi plesnimi podvigi.

Besedilo: Kaja Milanič
Fotografije: Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri