Evropa, balkanski narodi in Slovenci smo trenutno (vsaj od jeseni 2015) na izredno zahtevni preizkušnji. Preko balkanskih dežel in preko Slovenije se proti severu Evrope pomikajo množice ljudi iz Iraka, Irana, Afganistana ...
Večmesečno potovanje v negotovosti za jutrišnji dan pa še dodatno psihično izčrpava te pogumne ljudi, ki so zapustili svoje domove, saj tam niso videli nobene prihodnosti. Tam se odvijajo le vojne vihre in navzkrižni politični interesi, pa ustrahovanje in preganjanje. Pravijo, da rajši umrejo na tujem, v mrazu in blatu, kot da bi se vrnili nazaj, saj življenje tamkaj ne zasluži več tega imena. Še posebej težko je mladim staršem, ki sami utrujeni nosijo iz kraja v kraj, iz dežele v deželo, tudi jokajoče in obupane otroke, zraven pa morda podpirajo še svoje izčrpane starše.
Toda greje jih mitična podoba dežele, v kateri bi, po njihovih predstavah, lahko živeli dostojno in dostojanstveno. V tem trenutku je to postala Nemčija. Verjetno jih tamkaj čaka šokantno streznjenje, da je tudi tu vse drugače, kot so si slikali v svojih predstavah. A izjemna predanost svoji veri, tudi za ceno svojega življenja, jim daje moč, da vztrajajo na tej poti v neznano.
To je test za vse nas!
Prav je, da jim pomagamo, kolikor je to mogoče.
Pomoč ljudem v stiski je test vsakogar v deželah Evropske unije – vse od Grčije do Skandinavije. Pa seveda tudi v Sloveniji. Sicer pa, če bi človek samo nekaj dni preživel v razmerah, v kakršnih živijo zadnje mesece ti ubežniki, po svoji duši sicer pacifisti in nikakor ne ljudje, ki bi se želeli boriti in pobijati drug drugega s puško v roki, bi morda lažje začutil njihove nadčloveške napore in stiske. Na jeziku bi onemela kritika, obtoževanje za neke smeti oz. zapuščeno mokro obleko (kakšen nesmisel!), ki so jo zapustili premraženi, ko so se končno lahko preoblekli v suha oblačila. Kaj naj bi s seboj vlačili in na ramenih sušili premočene hlače in srajce, če pa še sebe komaj premikajo!?
Kaj sejemo, to žanjemo!
Sicer pa vse, kar pošljemo v svet, se slej ko prej vrne vsakomur. Kar sejemo, to žanjemo. Človek naj se kdaj pa kdaj zamisli nad težavno usodo teh ljudi in vsaj v mislih prestopi za hip v njihovo kožo in izkušnjo, pa mu bo kaj hitro jasno, kako se odzivajo ti nesrečneži. Vsa obtoževanja zaradi nekih nepomembnih smeti, pa konec koncev tudi kakšnega pretepa, ki se zgodi na robu preživetja, so povsem nesmiselna. Le življenje in njegova izpolnjenost sta pomembna. Žal nekateri mediji dobesedno iščejo t. i. »novinarske race« in objavljajo izgrede kot begunske grešne kozle, čeprav se kasneje izkaže, da sploh ne gre za njihova dejanja, ampak so neljuba dejanja zakrivili tisti, ki izrabljajo to bolečo begunsko preizkušnjo (preizkušnje so tako za tiste, ki bežijo, kot tudi za tiste, ki živijo v miru in blagostanju).
Preberite več na Sensa.si
