Rudiju Šeligu, enemu od velikanov slovenske dramatike, so se v ljubljanski Drami poklonili z novo predstavo. V njej so pod taktirko režiserke Mirjam Medojević moči združile Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin.
Kako poteka študij za predstavo malce bolj odprtega tipa?
Tamara: Na začetku je bil študij izjemno odprt, tudi predstava v resnici skriva le malo, čeprav po drugi strani kar precej. Če prelistam svoj zvezek, v katerega si zapisujem proces in opombe, je v njem polno skic in risbic. Kot bi po koncu pouka ostala v podaljšanem bivanju, kjer zdaj skupaj ustvarjamo in čaramo. Če moram opisati proces in predstavo, bi si izposodila besede pesnice Anje Golob. Dejala je, da je prvič gledala predstavo, kjer ne vidiš le srca, temveč tudi čreva, jetra in druge vitalne organe.
Nina: Proces sestavlja več različnih faz, s številnimi premori, kar je bilo za študij Šeliga kar dobrodošlo. Sicer nisem navdušena nad tem, da se proces prekinja, a v tem primeru je bilo izjemno dobrodošlo. Imele smo dovolj časa za delo in za razmislek, da smo znotraj Šeligovih del iskale in tudi našle sebe. Zelo neprijetno je, če je v predstavi veliko sporočil, ki so ustvarjalcem jasna, gledalec pa jih iz predstave ne more izluščiti. Predstava se namreč na vse pretege trudi vključiti gledalca in ga povabiti vase.
Zakaj torej izobčenke?
Nina: Naslov izhaja iz Šeliga, ne toliko iz nas samih, ali pač … Ukvarjale smo se z ženskimi liki, z nekaterimi smo se v preteklih predstavah že srečale, in prav te so izobčene iz skupnosti, družbe. Šeligo je rad dajal glas posameznikom, ki so ostali zunaj družbe. Takšnim, ki jih je družba prezrla, se jim ognila, jih izobčila.
Če se ne motim, je študij s prekinitvami trajal kar leto dni? To ni običajna praksa, kajne?
Nina: Le redko dobiš priložnost, da študij za predstavo traja tako dolgo. Običajno le dober mesec ali dva.
Pa je bil sam proces bolj zahteven kot pri konvencionalni predstavi?
Tamara: Zelo malo izkušenj imam s klasičnim gledališčem, čeprav si jih želim. Ne vem, ali bi bil proces ustvarjanja zame prav zelo drugačen od tega, ki smo ga poimenovali 'odprt'. Morda bi Nina lahko povedala več.
Nina: Rekla bi, da je zahtevnejše, saj je vseobsegajoče, poleg tega ne moreš misliti nase, ne da bi mislil na predstavo. Tega se poskušam držati pri vseh predstavah, v tem primeru pa se temu resnično ne moreš ogniti. S celoto moraš delovati, z njo bivati.
Tamara: Mirjanina (op. režiserka Mirjana Medojević) glava je zelo hitra, razume številne plasti, ki se skrivajo, takšne, ki morda tudi gledalcu najprej niso čisto vidne. Maja smo predstavo predstavili na Drama festivalu, nekaj mesecev pozneje pa je šele premierno bila predstavljena na odru. Medtem se je predstava nepredstavljivo spremenila, odpirati so se nam začela nova polja, nove razsežnosti predstave. Vsaj meni. Ko sem potem s temi ugotovitvami prišla do Mirjane, je bil njen odgovor le: »Seveda, to ti govorim.« (smeh) Morda je zato prav, da predstave tega tipa nastajajo v blokih, s premori.
Torej vmesni čas ustvarja predstavo?
Nina: Ja, tudi. Prav zato upam, da bo predstava vedno nosila življenje, se vsakič znova osvežila. Po krajšem premoru, ki sledi, bo verjetno spet nekoliko drugačna.
Katere vrline igralca pa ob tem pridejo do izraza?
Nina: Predvsem v smislu, da je izpostavljen, na dlani. V izrazu sta igrivost, mehkoba. Čeprav morda zveni ohlapno zastavljena, je v resnici zelo natančno vodena, moraš se točno zavedati, kako peljati gledalca, da ga ne izgubiš. Lepota je v tem, da prideš v gledališče in nekdo s teboj nekaj podeli. Ti pa to ceniš.
Glavne akterke ste ženskega spola, prav tako režiserka. Tudi to je redkost v gledališkem svetu. Kako drugačna je predstava ob tako močno zastopani ženski energiji?
Tamara: Zelo. Vse vibrira nekoliko drugače.
Nina: Ne gre za to, da je bolje ali slabše. Enostavno je drugače. Drugače teče pogovor, skrbi so druge narave, drugačna je občutljivost … Že pred leti sem imela priložnost sodelovati pri predstavi Božič pri Ivanovih, kjer je bila celotna igralska zasedba ženska, le režiser je bil moškega spola. Prvič, ko zagledaš 11 žensk na kupu, pomisliš: »O, bože, kaj bo to!« (smeh) Čisto neupravičeno, saj se je študij izkazal kot zelo čudovit.
Tamara: Res je tako. Tu smo bile morda le tri, tri igralke, za katere mislim, da smo si ljube, pa še vedno te včasih malce stisne, češ, same ženske.
Ti predsodki so nam nekako vcepljeni.
Nina: Najbrž. Odlične izkušnje imam, hitro prideš do rezultatov, ne kompliciraš po nepotrebnem. Kljub temu predsodki so, vendar neupravičeni. V Izobčenkah je bila tudi režiserka ženskega spola, kar se bo poznalo tudi pri predstavi. Gre za ženske vrline, ki jih prispevamo predstavi. Veliko je signalov, ki jih režiserka prepozna, takšnih, ki jih morda njeni moški kolegi ne bi.
Kaj pa kot igralki? V gledališču dihate drugače kot kolegi moškega spola?
Nina: Sama velikokrat ne vidim in ne občutim spola. Če pa že govorimo o tem, kako se diha, bi morda izpostavila signale, ki sem jih zaznala, ko sem bila mlajša. Velikokrat sem bila deležna pripomb, povsem dobronamernih nasvetov v povezavi s težo, češ, pazi na svojo postavo, sicer se ti lahko zgodi, da ne boš delala. Nisem še slišala, da bi moški dobili podobne opazke. Poleg tega smo ženske tudi kot gledalke za staranje žensk bolj občutljive, tako kot tudi za pridobljeno težo. Same opazke me niso prizadele, ko pa danes slišim, da se podobno dogaja mojim mlajšim kolegicam ... To me pa zaboli. Drugače diham zelo sproščeno.
Tamara: Na to niti nisem tako pozorna, tudi glede na to, da nisem del gledališkega ansambla, sem vedno vesela, kadar me povabijo medse. Raje sem Tamara v gledališču kot Tamara zunaj njega. Bolje se počutim, rada sem na odru. Ne poznam predsodkov glede spola, najsi piše kralj ali kraljica, kmet ali kmetica. (smeh) S tem se da zelo dobro igrati, če si pameten, seveda.
Veliko vaših kolegic je že omenilo, da ženskim vlogam niso namenjeni močni stavki, besede. Se je skozi generacije to kako spremenilo?
Nina: Verjetno ima to resnično nekaj s tem. Čas se je spremenil, prav tako gledališče. Odraščaš v teatru, ki ga tudi sam ustvarjaš.
Tamara: Svoje besedilo zaigraš in uglasiš sam. Ti si tisti, ki liku vdihne življenje in značaj.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
