Pretresljivo pismo podpore mladoletni žrtvi skupinskega posilstva na Hrvaškem

Pretresljivo pismo podpore mladoletni žrtvi skupinskega posilstva na Hrvaškem (foto: Shutterstock) Shutterstock
16. 10. 2019

Sosednjo Hrvaško je v zadnjih dneh pretresla novica o večkratnem posilstvu in izsiljevanju 15-letnega dekleta (zdaj 16-letnega) iz kraja v okolici Zadra, za dejanja pa je osumljena sedmerica fantov.

Javnost je dodatno ogorčena, saj je sodnik osumljence izpustil na prostost in jim izrekel prepoved približevanja žrtvi - več lahko preberete tukaj.

Na portalu Libela.org so objavili pismo podpore žrtvi, ki ga je doslej po Facebooku delilo več kot 2.000 ljudi. V našem uredništvu smo ga prevedli in ga prenašamo tudi mi, z dovoljenjem Libele.

Draga ...

Ne poznam tvojega imena, a vem, da si tam in da bereš. Vem, da nisi edina.

Ne vem, kako ti je ime in kakšna si videti. Ne vem, ali imaš rada čokolado, ali pišeš dnevnik, ali imaš psa ali kanarčka, če rada bereš ljubezenske romane, če ti je všeč fotografiranje. Ne vem, kaj vse si prestala v življenju in kaj te še čaka. Ne vem, kako si se počutila minulo leto dni. V morju vseh, ki bodo vplili, da vedo, prisegali, da si zagotovo taka in taka, te komentirali, kot da nisi človeško bitje, temveč književni lik, ki ga med poukom interpretirajo za oceno - jaz priznam, da o tebi ne vem ničesar. Med kopico obsodb, zgražanj, sklicevanj na pravico in maščevanje - večinoma razumljivih in upravičenih - ti pišem pismo, da bi v vsem tem hrupu vedela, da nismo pozabile nate.

Draga ... Ne poznam tvojega imena, a ti verjamem. Verjamem, da nisi ti kriva. Verjamem, da nisi odgovorna. Verjamem, da si punca - pametna, hecna, nežna in pogumna - kakor vse druge, in da niti ena druga ni čisto tako pametna, hecna, nežna in pogumna, kot si ti.

Jaz ti verjamem. Verjamem ti, da nisi z ničemer izzvala tega, kar ti je bilo storjeno, da tega nisi "iskala", da ne bi morala biti "boljša." Verjamem ti, in želim, da bi tudi ti verjela meni: nisi kriva. Ne bi morala eno, smela drugo, smela ali ne smela tretje.

Žal mi je, da si bila posiljena. Žal mi je, da si bila tolikokrat izdana in prizadeta. Žal mi je, da sploh obstaja možnost, da se je v tvoj um naselil črv dvoma, tudi najmanjšega, da si kriva ali odgovorna. Družba, v kateri živim, dekleta vzgaja tako, da mislijo, da so odgovorna za tuje odzive na nihova telesa. To ni res. Nihče si ne zasluži nasilja. Nihče ni odgovoren za ravnanje druge osebe. Kdor koli in kakor koli te je prizadel, je to bila njegova odločitev, njegova odgovornost.

Zelo nepravično je to, kar se ti je zgodilo, in čeprav bi bilo najlažje, najbolj logično in najpravičnejše to, da se dobrim ljudem dogajajo dobre, slabim pa slabe stvari, žal ni tako. Ko se zgodi nekaj tragično nepravičnega, ko nas drugi prizadanejo na način, ki nam je bil nepojmljiv, je normalno iskati vzroke, povode in razloge - četudi v svojem vedenju. A vzrok ni v tebi, temveč v tistih, ki so sprejeli odločitev biti nasilen.

Ne bom te vprašala, kaj si imela oblečeno. Ne bom te vprašala, kaj si rekla, kako si se vedla, če si se in koliko upirala. Nisi kriva, nisi odgovorna. Ne bom te vprašala, zakaj si molčala. Če bi lahko, bi spregovorila. Verjamem ti, da te je bilo strah. Verjamem ti, da nisi vedela, kako. Verjamem, da nisi mislila da lahko, da smeš.

Verjamem ti, da si zmedena, besna, razočarana, pogumna, žalostna, prazna, prestrašena, odločna, utrujena ... Pomembno mi je, da me slišiš: vsako od čustev, ki jih čutiš, je povsem v redu. Večina jih, verjamem, ni prijetnih, a čutiti vsako od njih, tudi v kaotični, oglušujoči mešanici, je povsem normalno. Prav tako je normalno, da vsa ta čustva trajajo dlje, kot je prijetno. Dlje, kot morda sama misliš, da je normalno. Vzemi si čas in bodi nežna do sebe. Pred tabo je dolga pot; upam, da je to pot celjenja in okrevanja, pot nove gradnje zaupanja vase, svojega okolja, sistema, v katerem živiš. Zaslužiš si počutiti se kakor koli se počutiš, in zaslužiš si ves čas in resurse, ki so potrebni, da se soočiš s temi čustvi.

Žal mi je, da deliš izkušnjo tolikšnega števila žensk. Žal mi je, da si svojo izkušnjo prestajala tako prekleto, grozljivo sama. Žal mi je, ker živimo v družbi, v kateri obstaja nasilje nad ženskim telesom. Ni pošteno, da žensko ali dekle po doživetem nasilju družba poziva k odgovornosti. Ni fer, da vsak samooklicani strokovnjak ima pravico znova te maltretirati s svojimi besedami, skrit za tipkovnico in spletno povezavo. A čeprav živimo v družbi, v kateri je tako vedenje pogosto, to ni in ne sme biti izgovor za nasilje. Posamezniki, ki so ti škodili, so odgovorni za svoja dejanja in morajo nositi to odgovornost. A v tem pismu ne gre za njih. Gre za poskus, da do tebe pride sporočilo: nisi sama.

Draga deklica, nisi sama. Hočem da veš, da obstajajo osebe, ki ti lahko pomagajo, če to potrebuješ in si želiš. Hočem da veš, da imaš čas. Imaš sebe. S posilstvom ti tega niso vzeli. Hočem da veš, da obstajamo tiste, ki ti verjamemo. Ne morem trditi, da vem, kako ti je; to bi najprej bilo netočno, nato pa še omalovažujoče za tvojo edinstveno izkušnjo. Ne morem ti obljubiti, da bo vse v redu, saj ne vem, ali bo, a lahko ti obljubim, da bomo vse nadaljevale boj - kakor znamo in kakor zmoremo - in da smo na tvoji strani.

Tvoja neznana prijateljica