Pri Cankarjevi založbi o opoziciji v Sloveniji po letu 1945 ter eseji o državi, pravu in podobnem

Pri Cankarjevi založbi o opoziciji v Sloveniji po letu 1945 ter eseji o državi, pravu in podobnem (foto: profimedia) profimedia
Vir: STA
24. 4. 2019

Pri Cankarjevi založni sta izšli monografija Aleša Gabriča V senci politike o opoziciji komunistični oblasti v Sloveniji po letu 1945 ter zbirka esejev Iztoka Simonitija Vode svobode o demokraciji, državi, pravu, svobodi, spravi in drugih temah. Obe knjigi po oceni urednika Tineta Logarja osvetljujeta tako slovensko zgodovino kot tudi sedanjost.

Opozicija politični oblasti v Sloveniji po letu 1945 je tema, o kateri povprečen Slovenec ne ve veliko, čeprav se je o njej v zadnjih 25 letih govorilo nekoliko več. V podzavesti je morda Jože Pučnik kot eden tistih, ki so bili žrtve, je na predstavitvi povedal Logar. Temu je zdaj po njegovih besedah konec, saj se je Gabrič s pomočjo arhivov lotil zlaganja kamenčkov, da bi dobili vzročno-posledične povezave. Čeprav govori o drugih časih, se njegova knjiga po urednikovi oceni povezuje s Simonitijevo zbirko esejev o slovenski sedanjosti, demokraciji, pravni državi in vprašanjih, kot je sprava.

knjigiGabriča so zanimale opozicije komunistični oblasti v Sloveniji v primerjavi s tistimi, ki so bile v Beogradu in Zagrebu, zlasti pa vprašanje, zakaj sta omenjeni mesti imeli opozicijo z nekaj deset ljudmi, v Sloveniji pa je bilo na "največjem sestanku devet ljudi, pa še ti niso vedeli, kaj naj naredijo".

Po njegovi oceni so bile korenine drugačnosti v Sloveniji že v predvojnem času: klerikalci in komunisti niso bili največji nasprotniki zato, ker bi bili tako zelo drugačni, temveč zato, ker so bili tako podobni. Pri raziskovanju je našel referat Edvarda Kardelja, da bo Slovenija sprejela volilno zakonodajo, ki bo omogočala več strank, ker da je treba "ustvariti iluzijo, da odločajo o nečem". Po volitvah pa se je, tako Gabrič, ta politika takoj zaostrila z obračunavanjem z drugače mislečimi in sodnimi procesi, kot je Nagodetov proces.

V prvih povojnih letih je po Gabričevih besedah še mogoče govoriti o opoziciji, nato pa se "pasivizira, da še Udbovci pravijo, zakaj bi trošili moči za ljudi, ki nikomur nič nočejo". V 50. letih, do kamor časovno sega monografija, pa Udba kot opozicijo prepozna mlajšo intelektualno generacijo, ki je v roke dobila določene revije, s katerimi je segla do javnosti. Knjigi so med drugim dodani slikovno gradivo, anonimke, ki so se znašle na mizi takrat vplivnega Borisa Kraigherja, in eden redkih primerov ilegalnega glasila, ki je bilo demokratično naravnano.

Povod za Simonitijevo zbirko esejev je bilo vprašanje, zakaj nam zgodovina neprestano visi za vratom ter kako skozi čas potujejo ideje kot sistem vrednot, kako menjajo imena, a ohranjajo iste cilje. Po njegovi oceni obstajajo določene ideje, ki segajo daleč v preteklost, kot je ideja monoteizma, ki ne reagirajo na okolje, ampak iz sebe vedno ustvarjajo iste posledice.

"So določene ideje, ki generirajo sovraštvo. Ker ne morejo brez tega, rabijo zunanjega in notranjega sovražnika," je dejal Simoniti. Sam trdi, da so "fašizem, komunizem in nacizem samo brezbožni otroci klerikalnega krščanstva. Vsi so rojeni v Evropi, tako kot protestantizem, ortodoksija in katolicizem". Sovraštvo med njimi je po njegovem mnenju sovraštvo znotraj istega sistema idej.

V obeh velikih vojnah ni bilo drugače, šlo je za sistem idej, ki hoče uničiti drugega, nato pa je, po grški tradiciji, nastala demokracija. Zahodna civilizacija je danes rezultat tako grško-rimske kot judovsko-krščanske tradicije, tradicija, ki jo skušamo živeti v Sloveniji v zadnjih treh desetletjih, pa po njegovi oceni izvira iz prve in temu sledi tudi pravo.

Demokracija "omogoča sobivanje tudi s tistimi, ki bi jo ubili takoj, ko bi prišli na oblast". Ko je ne bo več, bodo "prišle na plano razlike med nami". Če bodo v Evropi prevladale ideje, kot jih zagovarjajo Fides ali Marine Le Pen, "bomo začeli živeti življenje, kot ga že poznamo", je prepričan Simoniti.

Priporočamo