Ljubljanske Stožice bodo danes zavzeli zvoki nostalgične 'eksjugo' glasbe, roka, ki odlično zveni že štiri desetletja, saj prvič na največje glasbeno prizorišče v Sloveniji prihaja skupina Prljavo kazalište. Ob tem jubileju so se fantje z mislimi podali nazaj, na sam začetek glasbene skupine, ko so še kot 'mulci' zganjali lumparije in navdušeno prebirali stripe.
"Vedno obstajajo dejavniki, zaradi katerih razmišljaš o začetkih. Kako se je vse skupaj zgodilo!? Nima se smisla o tem preveč pogovarjati, saj smo na nekatere stvari še zelo čustveno navezani. Ogromno je bilo trenutkov, in šele ko bomo zaključili krog nastopov, bomo morda v karieri izbrali le nekaj pripetljajev, čeprav jih je iz dneva v dan več. Takrat bomo morda povlekli črto, zdaj pa skupina še igra, vsako leto je zelo pestro," pove Jasenko Houra, pevec skupine, ki si ne želi glamuroznega proslavljanja štiridesetletnice, temveč zgolj koncert, poln spominov in odličnih glasbenih vložkov.
Prav posebna zgodba je povezana tudi z imenom skupine, ki izhaja iz naslova enega izmed stripov Alana Forda, čigar veliki oboževalci so fantje še zdaj: "Seveda, Alan Ford je šele zdaj dobil smisel, no, imel ga je tudi na začetku, vendar je zdaj drugače. Zdaj lahko primerjamo takratne in zdajšnje dogajanje. Vse od našega prvega albuma ima Alan Ford vzporednice tudi z aktualnim dogajanjem. To je resnično sijajen strip," s sijajem v očeh razlaga pevec, ki je številne stripe nasledil kar od svojega strica, Alana Forda pa je pogosto kupil tudi v kiosku na ulici.
Njihov logo, prerezani jezik, je narisal eden izmed najbolj prepoznavnih oblikovalcev Mirko Ilić, ki je bil tudi odličen ustvarjalec stripov. "Rad sem se družil z njim ter s številnimi igralci in slikarji, na katere so takrat vplivali stripi. Bili smo še mladi," se spominja hrvaški glasbenik s češkimi koreninami in nadaljuje: "Izhajamo iz sumljivih četrti, kjer si venomer na robu. Mi radi rečemo: 'Bolje na robu kot pa v policijskem vozilu.' Linija med njima je tanka.
Morda se malo 'zafrkavam', vendar menim, da če ne bi bilo glasbe, bi verjetno oropali vse trafike, veliko več bi bilo kriminala. Bolje, da smo se začeli ukvarjati z glasbo, saj drugače res ne vem, kje bi končali. Vesel sem, da smo se začeli z nečim ukvarjati."
No, če se ne bi začel ukvarjati z glasbo, bi verjetno zašel v novinarske vode, saj se je kot študent novinarstva in političnih ved pogosto ukvarjal s tovrstnimi vprašanji, morda pa bi končal tudi v politiki. "Bil bi verjetno parlamentarec. Politika je dober posel, dobro ješ, po drugi strani pa te briga za vse odločitve. Nimaš kaj zgrešiti, samo govoriš in drugi te hranijo. Kaj je lepšega? Midva bi zagotovo bila politika, sva odlična za to, da nas nekdo vodi. Verjetno bi res bil politik," prizna Jasenko in s tem zbode tudi svojega glasbenega kolega, ki sedi poleg njega, Mladena Bodalca.
Pri šolanju ni imel nikakršnih težav, saj so na njegovo veliko srečo glasbeno kariero podpirali tudi sijajni učitelji, čeprav so nekatera besedila skupine v tistem času govorila tudi o dogajanju v šolskih klopeh. Fantje so imeli srečo, saj so bili prva generacija učencev, ki jim ni bilo treba hoditi v šolo, temveč zgolj opravljati predavanja in izpite ter seveda prakso, Jasenko se je tako izpopolnjeval kot novinar na Vjestniku.
Na njegovi glasbeni poti ga je podpirala mati, ki je živela v umetniškem svetu, obdana s knjigami, slikami in glasbo, medtem ko očetu njegova kariera ni bila najbolj po godu. "Spraševal me je, ali se želim šolati na fakulteti ali pa igrati glasbo. Rekel sem, da bi rad oboje, vendar mi je pojasnili, da tako ne gre. Če bi se odločil za glasbo, bi mi bila domača 'denarnica' zaprta," se spominja Jasenko.
Vseeno mu je oče pomagal pri nakupu inštrumentov, vendar pa mu ga je moral Jasenko tudi vrniti, z obrestmi. Že po prvi plošči je lahko vrnil izposojeni denar, pri varčevanju pa mu je pomagala tudi mama, ki mu je kupovala cigarete in aromatizirano vino. Mama je opravljala več različnih služb, da je zaslužila dovolj še za 'nezdrave' razvade sina, medtem ko je bil oče precej bolj strog, kar pa je glasbeniku tudi koristilo, saj se je zaradi tega moral znajti tudi sam. Na začetku kariere namreč ni imel niti za sendvič, zato je s prijatelji nevoščljivo opazoval rock zvezdnike, ki so se z dekleti pod rokami udeleževali rock festivalov. Tako so naleteli tudi na novinarja, ki jih je želel intervjuvati in pogodili so se za sendvič ter pivo. "Na festivalih smo z velikimi očmi zrli v ta svet blišča, potem pa smo se vrnili domov z vlakom, spali na postajah, ker nismo imeli denarja za hotele."
Nika Arsovski
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
