Prva slovenska uprizoritev drame Pomona Alistairja McDowalla v režiji Jaše Kocelija

Prva slovenska uprizoritev drame Pomona Alistairja McDowalla v režiji Jaše Kocelija (foto: Mankica Kranjec) Mankica Kranjec
11. 11. 2016

Na oder Male drame v petek, 11. novembra, premierno prihaja prva slovenska uprizoritev igre Pomona britanskega dramatika Alistairja McDowalla v režiji slovenskega režiserja Jaše Kocelija.

Pomona je mitično nadrealna vizija družbe, njeno dogajanje pa je postavljeno v podzemlje, na temno margino družbe.

Alistair McDowall, ki bo danes, v petek, 11. novembra, ob 17.00 v Drama Kavarni sodeloval na pogovoru Družabno in družbeno o uprizoritvi, Pomono predstavi kot »luknjo sredi mesta«, v katero so vtkane temačne usode zapredenih posameznikov: Ollie, Zeppo, Fay, Gale, Keaton, Charlie in Moe v predstavi postanejo igralci Eva Jesenovec, Bojan Emeršič, Sabina Kogovšek (v alternaciji z Mio Skrbinac), Petra Govc, Iva Babić, Nik Škrlec in Primož Vrhovec.

Igro napisano v žanru trilerja je v slovenščino prevedla Darja Dominkuš. Kot v dramaturški razčlembi z naslovom Kako prekiniti tok kroženja? v Gledališkem listu povzema Eva Kraševec, se zgodba skrivnostne Pomone začne s protagonistko Ollie (igra jo nova članica ansambla Drame Eva Jesenovec), ki išče izgubljeno sestro in je na obvoznici ravno dočakala nenavadnega moškega po imenu Zeppo (Bojan Emeršič), ki se vsako noč vozi v krogih in je lastnik večine mesta. Zeppo, ki obsesivno govori o filmih, golta mcnuggetse in z neverjetno hitrostjo razkrije pretežni del svoje življenjske filozofije, Ollie usmeri na Pomono, kjer bi mogoče lahko našla svojo sestro. Linearnost dogajanja, ki pretežno govori o Ollijenem iskanju izgubljene sestre, prekinjajo izseki zgodb ostalih dramskih likov, ki se na določenih točkah srečajo v sočasni (nad)časovni zanki. To ustvarja učinek sočasnosti življenj, ki krožijo po različnih orbitah. V filmsko kadriranih prizorih spremljamo prostitutko Fay (v alternaciji Sabina Kogovšek in Mia Skrbinac), šefico prostitutk Gale (Petra Govc), varnostnika Charlija (igra ga novi član ansambla Drame Nik Škrlec) in Moeja (Primož Vrhovec), Zeppota in Keaton (Iva Babić). Fay dela v bordelu, kjer vsake toliko kdo izgine, in se zato loti raziskovanja na lastno pest. Gale vodi bordel, vendar to ni njen edini posel, in tudi ona zlahka zaide v težave. Charlie in Moe stojita pred vrati Pomone in čakata kombije, ki vsake toliko nekaj pripeljejo. Zeppo mogoče ve, kaj se dogaja v Pomoni. Keaton je najtežje definirati. Gre za dekle, okoli katere krožijo čudne, neverjetne govorice. Vsak od protagonistov je figura v sistemu, iz katerega ni moč uiti, kljub temu, da bi si vsak želel drugačne usode.

Alistair McDowall (1987) je eden najprodornejših britanskih dramatikov mlajše generacije. Leta 2010 je napisal svojo prvo igro Brilliant Adventures in zanjo leto pozneje prejel nagrado Bruntwood. Kmalu za tem je napisal komično, a obenem trpko monodramo o očetu superheroju Captain Amazing ter dramo Talk Show, v kateri fant vsak večer v kleti uprizarja nenavadno oddajo, ki jo občuti kot svojo najbolj osebno igro. Leta 2014 je napisal Pomono, ki je bila uprizorjena na Royal Welsh College of Music and Drama v sodelovanju z Royal Courtom. Uprizoritev je doživela izjemen odmev in popeljala Pomono na turnejo po ključnih britanskih gledališčih. Njegova zadnja objavljena igra X se dogaja v vesolju, kjer se posadka vesoljske ladje sooča z nenavadnim dogajanjem. McDowall pravi, da je med vsemi njegovimi igrami veliko podobnosti, pri čemer so prve tri bolj očitno do določene mere »družinske drame«, medtem ko Pomona in X kopljeta globlje, v bolj specifična območja tesnobe in strahu.

»Še vedno mislim, da v končni fazi vse te igre govorijo o isti stvari – o ljudeh, ki iščejo ljubezen ... Inspiracija za Pomono je tudi fascinantni resnični kraj v Manchestru, zapuščeno območje v neposredni bližini mestnega središča, okoli katerega sem strukturiral lastne strahove – poskušal sem, da ne bi izvedel preveč o njem, da si ne bi uničil fascinacije. Njena interpretacija je popolnoma odprta, kar pomeni, da si mora gledalec sam določiti glavnega protagonista. Poleg sedmih protagonistov pa sem v igro vključil tudi hobotnici podoben lik iz Lovecraftovega dela, ki ima takšno vlogo, da za gledalce ni ključno, da ga poznajo od prej. Pri pisanju namerno nisem uporabljal filtra, saj sem želel, da bi bila Pomona prekrita s kulturnim meliščem, zato sem pustil, da se je vse, kar plava v moji podzavesti, zlilo vanjo,« je mladi dramatik povedal dramaturginji uprizoritve Evi Kraševec, ki se je z njim pogovarjala za Gledališki list SNG Drama Ljubljana in na današnji novinarski konferenci v Drama Kavarni.

Režiser Jaša Koceli Pomono dojema kot fascinanten mozaik strahov in »centrifugo«, ki se vrti in vase vleče tiste ljudi, ki v življenju nimajo sreče. »Vse kar je zapisano v Pomoni, kot je na primer trgovina z organi, z belim blagom, zavožena življenja ..., obstaja tudi v resničnem življenju.« Jaša Koceli se je že v svojih prejšnjih projektih ukvarjal z mesti in strahovi, kar ilustrira njegovo zanimanje za ta svet, ki ga predstavlja Pomona.

»Pomona je metafora podzemlja družbe – skrivnostnega, zastrašujočega in obenem privlačnega sveta, s katerim se navaden človek običajno ne sreča, razen če si to zares želi,« zapiše v gledališkem listu uprizoritve dramaturginja Eva Kraševec.

»Nihče v Pomoni ni popolnoma nedolžen, nihče zares kriv, vsak pa ima določen razlog, da se je znašel v njenem drobovju. Hierarhija odnosov je nejasna in nestabilna, delno se razkrije z razvojem dogajanja. V zraku obvisi slutnja, čudna zla slutnja nevidne roke, ki vodi in usmerja ta svet. Nihče ne ve ali noče vedeti, kaj se dejansko dogaja tam, na betonskem otoku med dvema kanaloma sredi mesta, vendar so vsi protagonisti povezani z njeno ekonomijo. Gre za detektivsko zgodbo brez detektiva – oziroma za detektivsko zgodbo, v kateri vlogo detektiva prevzame občinstvo. Struktura drame deluje kot zaprt sistem brez izhoda; ki pa morda vseeno obstaja. Kakor morda obstaja izhod iz zagate sodobnega sveta.«

Lektorica Tatjana Stanič je o jezikovni strukturi povedala, da je jezik igre zelo ritmičen, kar ga odmika od naturalizma in vleče k stilizaciji. Upoštevali so ta ritem, ki je že v osnovi prisoten v drami do takšne mere, da na trenutke spominja na poezijo. Naredili pa so tudi raziskavo jezika subkulture, ki je nastala okoli igre Temnice in zmaji (v izvirniku Dungeons & Dragons), namizne igre, ki daje podlago tudi uprizoritvi.

Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumografinja Branka Pavlič, skladatelj Miha Petric, oblikovalec luči Vlado Glavan ter študijsko asistentka dramaturginje Katja Černe in asistentka lektorice Klasja Kovačič.

  • PREMIERA: v petek, 11. novembra, ob 20.00 v Mali drami
  • PRVE PONOVITVE: 12., 16., 21., 23., 25. in 29. novembra ob 20.00 v Mali drami

Priporočamo