Politična dejavnost Josipa Broza je več kot znana, njegovo umetniško delo pa veliko premalo, kar velja celo za tiste umetniške dejavnosti, ki so mu jih priznali še za časa življenja, kot je bilo sodelovanje na fotografskih razstavah v Mariboru in Sarajevu.
Tito se je s fotografijo vztrajno ukvarjal več kot štiri desetletja. Na temelju dosedanjih raziskav je samo v Muzeju zgodovine Jugoslavije ohranjenih 473 filmov Leica formata (črno-belih in barvnih) ter približno dvesto posnetkov, narejenih z že kultnim fotoaparatom Polaroid, od katerega se Tito v zadnjih letih življenja ni ločeval.
Info o razstavi Tito - foto!
Josip Broz Tito – foto amater
Prizorišče: Mala galerija Cankarjevega doma
- Termin: 15. april─24. maj 2015
- Odprtje: v sredo, 15. aprila 2015, ob 20. uri
Razstavo so pripravili v sodelovanju z Muzejem zgodovine Jugoslavije v Beogradu in Foto galerijo Lang v Samoboru, predstavljene pa so v naslednjih tematskih sklopih: Krleža in njegova Bela, Po svetu, Moja Jovanka, Rezidence in otoki, Od Vardarja do Triglava, Tako so me dočakali, Tihožitja in Avtoportreti.
Največja zbirka v fundusu Muzeja zgodovine Jugoslavije v Beogradu obsega okoli trideset tisoč posnetkov, ki jih je posnel Josip Broz Tito od leta 1960 in 1979, razstavljeni izbor sta pripravila Momo Cvijović, kustos MZJ in Želimir Koščevič, vodja Foto galerije Lang v Samoboru, razstava pa od pomladi 2014 gostuje v galerijah v Kumrovcu, Samoborju, Varaždinu, Rovinju, Budimpešti in Ljubljani.
- Želimirja Koščević je za razstavno publikacijo zapisal ...
Ko govorimo o državniku, kot je bil Josip Broz Tito, je njegova kulturna vloga zanimivega fotoamaterja zagotovo zanemarljiva in zasenčena z vsem drugim, kar tovrstni državniški položaj zahteva.
Vendar je znano, da je bil Josip Broz velik ljubitelj in pokrovitelj medija fotografije ter da je bil za svoj čas opremljen s kakovostno tehniko, medtem ko je navdušeno snemal ljudi, dogodke in svet okoli sebe. Čeprav so bila njegova stališča o umetnosti na splošno zaznamovana s pragmatičnostjo politike in seveda z njegovim osebnim okusom, so bile njegove fotografije ideološko nevtralne. Danes lahko vidimo, da to ne drži. Poleg tega, da je prikazoval trenutek resničnosti, je medij fotografije praviloma v sebi skrival globinske plasti, ki so poleg očitno vidnega prikaza povedale o sliki precej več, kot je bilo pričakovati na prvi pogled.
Ne gre le za razširjen kontekst, zgodovinski odmik, v katerem se fotografija pogosto izpolni z novimi in drugačnimi vsebinami, temveč tudi za drugačno dojemanje osebnosti amaterja, ki uporablja kamero, da bi doživljene dogodke spremenil v trajno sliko. Ravno v tem kontekstu se pojavi Josip Broz kot fotoamater, vreden pozornosti. Filmi, ki so jih pred štirimi leti našli v stavbi tako imenovanega »maršalata« na Dedinju v Beogradu, zdaj pa so večinoma obdelani in jih varujejo v Muzeju zgodovine Jugoslavije, kažejo, da ravno »amaterski« segment medija fotografije še zmeraj skriva presenečenja.
Fotografija amaterjev, torej ljubiteljev fotografije, je pojav, ki pravzaprav izhaja iz demokratične strukture moderne družbe, zgodovina tega pojava pa je najgloblje povezana z zgodovino medija od njegovih začetkov. Poleg tega so se ravno v amaterski fotografiji dogajali premiki, ki so razširjali kulturni in vizualni prostor fotografske slike. Moderni časi so oslabili položaj amaterjev v primerjavi s profesionalnimi fotografi, vendar je še zmeraj (tudi danes) mogoče najti dobre primere kreativnega odklona od glavnega toka. Če nič drugega, je ta tok vzporeden, sočasen in nič manj vreden, saj so ti odkloni najboljši pokazatelji splošne vizualne kulture časa. Seveda za amaterje lahko rečemo, da iz opaženega motiva ne znajo ustvariti slike, oni so zgolj »ljubitelji« medija, tako da jim to včasih tudi uspe. So nekako spremljevalci resne in močne ustvarjalne discipline, ki uporablja določeno tehniko (optiko in kemijo), da bi na koncu po alkimični poti ustvarila estetsko celoto in sliko za spomin. Ta kvalifikacija se občutno spremeni, kadar gre za osebe, kot je Josip Broz Tito. Njegovo amatersko osebnost je namreč težko izločiti iz konteksta Titovega državniškega položaja, kar seveda moti poskus vrednotenja fotografij na tej razstavi.
Te fotografije po svoje sodijo v družinski album. Fotografije, ki jih je snemal Josip Broz, niso bile namenjene javni uporabi. Minuli čas in zgodovina sta naredili svoje, pa tudi sama najdba nekaj manj kot petstotih Leica filmov in okoli dvestotih polaroidov, ki so danes shranjeni v Muzeju zgodovine Jugoslavije, omogoča določen drugačen razmislek o teh fotografijah. V skladu s tem pa tudi primerno interpretacijo.
Dejstvo, da bi lahko vse njegove fotografije umestili v kategorijo »hitrega sprožanja« (snapshot), torej brez kakšnega vnaprej zasnovanega umetniškega namena ali medijskega žurnalizma, ne zmanjšuje njihove vrednosti. One sodijo v globoki in široki stratum splošne vizualne kulture, ki sega daleč v preteklost, vse do Kodakovega izuma majhne kamere ob koncu 19. stoletja, s svojo širino pa zajemajo vse plasti družbe. Zato Josip Broz ni izjema in ravno v tem kontekstu je mogoča nadaljnja interpretacija njegovih fotografij. Vendar pa preseneča, da tudi ta skromni izbor sedemdesetih fotografij kaže, da niti ta ljubitelj fotografije, ki je bila namenjena osebni uporabi, ni bil imun na duh časa, v katerem je dominirala »subjektivna« fotografija. Poleg tega, amaterji so v tej tipologiji v najširšem smislu ustvarjali ta »duh časa« in nihče ali skoraj nihče ga ni mogel ne občutiti ne poslikati po svoje. Te fotografije so bile ob njihovem nastanku popolnoma zasebne, ampak danes ni nikakršnega razloga, da jih ne bi znova videli ali brali. Daleč od tega, da bi diskurz o amaterjih, torej tudi o fotografijah Josipa Broza, lahko peljal v smeri njihovega poistovetenja in integriranja v visoko poetiko medija; pravilno jih lahko opazujemo v okvirjih amaterskega pojava nasploh in kategoričnega sistema, ki ga amaterizem določa. Ko jih opazujemo v tem kontekstu, Titove fotografije postanejo zanimive iz dveh osnovnih razlogov. Predvsem gre za državnika, osebo izpostavljene javne funkcije in vsega drugega, kar izhaja iz družbenega in političnega okolja, ki se nikoli ni imel za amaterja. Iz tega stališča je bil medij fotografije, kot ga vidimo danes, zares marginalen glede na njegovo javno funkcijo. Pravzaprav je to lahko bil vsakdo in tako je tudi bilo. Toda ravno ta marginalni položaj glede na medij postane zanimiv po nedvoumni lastnosti punctuma, ki – kot bi ga opisal R. Barthes – kot strela meče drugo luč na fotografije Josipa Broza.
Te slike, čeprav izključno zasebne, so nastajale spontano ter brez pravil o kompoziciji, planih, kadrih, kadriranju in tako naprej, ampak ravno zaradi tega kažejo direktnost, ki jo medij imanentno vsebuje. Njihova lastnost kot vizualna sled nekega osebnega videnja predstavlja eno stran medalje izbranih fotografij Josipa Broza. Druga stran postane zanimiva, ker – hote ali nehote – amater čuti duh časa in s takšno (amatersko) izkušnjo zapisuje fragmente iz osebnega življenja, ne glede na to, kakšen je in v kakšnem življenju je sodeloval.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču