Šmarčani že dve leti talci Jankovičevih večtonskih tovornjakov

Dopis je na krajane Šmartnega, točneje Ceste v Hrastje, Zabretove ulice, Kovačeve ulice in Poti k Savi, prispel dne 15. aprila 2019 - torej na dan, ko so Šmarčani že mesece dnevno trpeli prisotnost večtonskih tovornjakov, polnih gradbenega materiala, skozi vas, in katerih posebna pobuda za novo krožno progo mestnega potniškega prometa z mini avtobusom je bila pred tem kar dvakrat (prvič leta 2016, nato pa na delavnici ob tednu mobilnosti tudi leta 2018) pri LPP zavrnjena z naslednjimi besedami:

• »... da je v Šmartnem cesta na več delih ožja od 3 metrov, stavbe so tik ob cesti, napušči segajo nad vozišče in so nekateri nižji od 3 metrov, cesta je zavita in nepregledna, že z osebnimi vozili je srečevanje nemogoče, potrebna je izmenična enosmerna vožnja.«

Predsednica Društva upokojencev Šmartnega in pobudnica projekta minibus Zlata Zajec je citirano uporabila za iztočnico v dopisu, s katerim je v imenu sokrajanov želela dodatnih pojasnil glede podaljšanja uporabe vaške ceste za potrebe Mestne občine Ljubljana, in župana še zbodla z naslednjim vprašanjem:

• »In zdaj se upravičeno sprašujemo, kakšna pošast je mali avtobus mestnega prometa v primerjavi z nekaj ton težkim tovornim vozilom?«

Ni prostora za minibus, je pa za tovornjake?

Da bi si bralci bolje predstavljali, kako je živeti v vasici na obrobju Ljubljane, skozi katero dnevno vozijo do vrha naloženi, tudi do 40 ton težki tovornjaki, si iz pobude Zlate Zajec iz leta 2016 izposojamo naslednji opis te idilične majhne vasice:

• »Pri nas so značilne kmetije, ki nudijo oskrbo z lokalno hrano na raznih lokacijah ljubljanskih tržnic. Med drugim nas je tudi sto aktivnih članov DU ter kar nekaj aktivnih uslužbencev in srednješolcev (medtem ko je za osnovnošolce zgledno urejen šolski kombi), ki ugotavljamo, da v kraju nimamo niti trgovine niti poštnega nabiralnika in  bankomata. A to, kar je za številne med nami najbolj pereče, je to, da nimamo nobene ustrezne avtobusne povezave.«

Dejstvo je, da so od majhne cerkvice v Šmartnem, ki velja tudi za center Šmartnega, najbližje avtobusne povezave oddaljene od 2 do 4 kilometre. Najdlje je Šmarčanom številka 19, ki ima postajališče v Tomačevem, kar je 4 kilometre daleč, medtem ko so številke 12, 2 in 7 od centra Šmartnega oddaljene okoli 2 kilometra.

»Starejši vaščani so zaradi tega močno omejeni pri dostopu do najbolj osnovnih, a tudi življenjsko potrebnih storitev,« dodaja Zlata Zajec, nekdanja frizerka, danes pa aktivna upokojenka, ki se ji v zrelih letih ni težko bosti niti z mestnimi birokrati.

In zares, k zdravniku, na banko in v trgovino morajo vaščani Šmartnega do Novih Jarš. V primeru priletnih občanov, pri katerih so pogostejši tudi obiski na ljubljanskih Žalah, pa se morajo znajti kakor vedo in znajo. Ob tem seveda naletijo na številne ovire. Pokojnine so nizke, zato uporaba taksijev ni mogoča, v kolikor jim zdravje dopušča, zato tja pogosto romajo peš ali pa v najboljšem primeru s kolesi. Po drugi strani se srednješolci in druga aktivna populacija Šmartnega zaradi slabih avtobusnih povezav večinoma zapeljejo do Novih Jarš z osebnimi avtomobili, tam nato pustijo svoja vozila in se v mesto odpravijo s kakšnim od tamkajšnjim avtobusov. Zaradi vsega naštetega je opuščen predlog za novo krožno progo mini avtobusa tako težko razumljiv, v luči večtonskih tovornjakov, ki so se pričeli voziti skozi vas tudi ob urah, ko se iz šole domov vračajo osnovnošolci, pa naravnost nerazumljiv.

Naj na tem mestu še dodamo, da je Šmartno tiste vrste tipična slovenska vas, v kateri so se še pred desetletji otroci lahko brez skrbi vozili po cesti s kolesi, na kakšni od stranskih ulic pa se na cesti igrali med dvema ognjema, danes pa se morajo umikati težkim tovornjakom in voznikom osebnih avtomobilov, ki ogrožajo vaščane z vožnjo, ki presega za to območje predpisano omejitev tridesetih kilometrov na uro.

Tovornjaki v vasi do konca septembra

S tem, da bodo težki tovornjaki, ki so že močno poškodovali cesto skozi vas, prisotni še ves september, so se vaščani sicer stežka, pa vendarle sprijaznili že pred meseci, ko je njihov predlog, da bi tovorni promet speljali po za to primernejši in bolj varni trasi ob reki Savi, vse do izvoza na Šmartinsko v Sneberjah, naletel na gluha ušesa.

Šmarčani takrat seveda še niso vedeli, da so taisti tovornjaki pred tem in prav tam že vozili, a so se tovornjakom na svojih kolovoznih poteh takrat srdito uprli Sneberčani.

Za razliko od Šmarčanov, ki so ubrali taktiko uradnih dopisov, peticij in pozivov, je nekaj jeznih Snebrčanov s svojimi telesi (pa tudi kletvicami in grožnjami) tovornjakom zaprlo pot in nagnalo strah v kosti šoferjem tovornjakov. Ljudje vedo povedati tudi, da so se kmalu po tem incidentu taisti tovornjaki namesto v Sneberje pričeli voziti skozi Šmartno, kjer je le malo manjkalo, da bi se 'problema' lotili na isti način. "Dobro vemo, da se gradi tudi v naše dobro, zato sem bila mnenja, da bi bilo bolje, če bi stvari namesto z grožnjami reševali na demokratičen način," je odločitev, da svojo aktivnost razširi še na problematiko tovornjakov povedala pobudnica minibusa.

Ob tovrstnem sosledju dogodkov se človek seveda vpraša, ali mestne oblasti vendarle nekoliko bolje slišijo na ’zakon divjega zahoda’ kot na vljudne obiske pri županu.

In slednji naj bi po pripovedovanjih Zlate Zajec le ne bil tako priljuden, kot se med Ljubljančani rado govori.

Ker se je na obisk pri županu uradno naročil Zlatin sokrajan in sosed, Janez Leben, se je župan na njegov obisk zares dobro pripravil. Na dosegu roke je imel namreč posnetke žive meje, ki jo ima gospod Janez zasajeno ob hiši tako, da se ta nekoliko zarašča v občinsko posest. S tem je župan neprestano dajal občutek, da bi moral dotični zato le tiho prenašati večtonske tovornjake na dvorišču, ki pa vendarle je njegova last. Slabše pripravljen je bil župan na Zlato Zajec in na njeno zgledno asfaltirano dvorišče z zahtevanim lovilcem olja (Šmartno namreč leži v 2. vodovarstveni coni), kamor se dnevno umikajo vozila, ko jim nasproti pripeljejo veliki tovornjaki.

Obisk pri županu se je nazadnje končal brez županovega pisnega zagotovila, da se bo po zaključku del povzročena škoda sanirala, saj ju je župan odslovil z napotkom, da za to potrebuje pisni zahtevek s podpisi krajanov. Zahtevek s podpisi so mu krajani nato poslali že 10. junija letos, a vse do danes od župana niso prejeli odgovora.

In zakaj so se občani Šmartnega s svojo zgodbo šele zdaj obrnili na medije?

Po prošnjah in pobudah še mediji!

Potem ko krajani Šmartnega s svojimi prošnjami in pobudami po uradni poti niso dosegli ničesar, so pred tedni naslovili naslednje zahteve na mestne oblasti: zahtevajo sanacijo cestne infrastukture po končanih delih, postavitev semaforja na križišču Ceste v Šmartno in Šmartinske ceste, kjer v prometnih konicah pogosto prihaja do izsiljevanja prednosti in posledično nesreč, postavitev cestnega ogledala na Kovačevi ulici in v križišču s Cesto v Šmartno, poskusna merjenja hitrosti zaradi pogostih kršitev omejitve hitrosti in, seveda, ponovno zahtevo za uvedbo mestnega avtobusa skozi naselji Šmartno in Obrije. Za neuvedbo slednjega si bodo morali za to pristojni tokrat očitno 'izmisliti' drugačen izgovor kot pred leti.

In ker na svoj jasen in zgleden dopis županu še vedno niso dobili odgovora in še manj zagotovila, da bo našteto v bližnji prihodnosti opravljeno, vaščani menijo, da je nastopil trenutek tudi za to, da o vsem skupaj izve širša slovenska javnost.

Morda bo prav pritisk javnosti prisilil mestne oblasti, da končno prisluhnejo malemu človeku, v katerega službi bi v resnici morali biti.

 

 

 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču