Srhljivo pričevanje o spolni zlorabi slovenskega župnika: "Mnogi so vedeli, a so se odločili pogledati stran."

Sram, jeza, tesnoba, prezir do sebe in okolice. To so zgolj nekateri občutki, s katerimi se sooča žrtev spolne zlorabe. Ob vsem tem je tu še občutek nemoči, saj se dostikrat zgodi, da okolica storilca ščiti in krivdo obrača na žrtev. Sploh v primeru, da gre za župnika.

Kdaj se bomo v Sloveniji odločneje soočili s temno senco spolnih zlorab duhovnikov, je vprašanje, ki si ga je v oddaji 24UR Fokus na POP TV zastavil novinar Miha Drozg. Pred kamero je povabil eno od žrtev spolne zlorabe duhovnika Marjana Zupanca, ko je ta še služboval v Srednji vasi v Bohinju.

"Mama mi je obrnila hrbet, ostali so bili tiho"

"Žrtev spolne zlorabe duhovnika sem bila pri 12 letih, zloraba se je vlekla vse do odhoda župnika iz župnije. Začelo se je z otipavanjem, naprej pa je šlo tudi do spolnih odnosov," je bila le ena izmed izjav žrtve, ki je spregovorila v oddaji. Nato je nadaljevala: "To sem povedala doma, morala sem biti tiho, ker ti tega nihče ne bo verjel. Zlorabe so se dogajale osem let konstantno. Ko sem povedala mami, mi je obrnila hrbet, ostali so bili tiho zaradi pokornosti pred eminenco," je dejala.

Izvedeli smo tudi, da so župnika sicer umaknili v drugo župnijo, na njo pa so v majhnem kraju vsi kazali s prstom. "Bila sem črna ovca med 5000 farani," je povedala.

Družbena stigma je še vedno velika

Čeprav so minila štiri desetletja, se grozljivih zlorab iz svojega otroštva spomni, kot bi se dogajale včeraj. A se zaradi družbene stigme ne želi javno izpostavljati.

"Vsi, ki so spremljali dogajanje, vedo, da je bil župnik grob do fantov. Do punc je bil na en način pokroviteljski, na drug način pa si je v vsakem razredu veroučne skupine izbral eno žrtev. Opazen znak na župniku je bil na mezincu ostrižen noht v špico. To je bil tisti noht, ki se je zapičil v roko in je bila to na začetku fizična zloraba, dokler te ni pospremil v svoje prostore, tam pa spolno zlorabljal." 

Zlorabo je pred leti prijavila na škofijo. A ji je takratni generalni vikar rekel: "Gospa, veste, to so hude obtožbe. Vsi smo rojeni z izvirnim grehom in vsi smo krvavi pod kožo.'"

Ob tem se sprašuje, ali je to sploh primerno reči, ko se nate obrne žrtev spolne zlorabe. In ob tem ogorčeno pravi:"Zdaj sem jaz tista, ki moram delati pokoro zaradi tega?" 

Spregovorila, da bi pomagala drugim

Kot je povedala, je tedaj spregovorila tudi zato, da bi zaščitila druge otroke. Duhovnika so namreč pred tem – čeprav je bil tudi pogojno obsojen – zaradi novih prijav zlorab več let premeščali iz župnije v župnijo.

"S premestitvami iz ene župnije na drugo so mu samo dali to možnost, da je širil teren, da je spoznaval nove žrtve, da je zlorabljal nove otroke. Vem, da so bile ene žrtve stare tudi šest let. Cerkev v tem primeru ni naredila nič, samo še več škode."

Kdaj bo cerkev namesto storilcev začela reševati žrtve?

Samo v zadnjih treh letih je Ekspertna skupina za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih pri Slovenski škofovski konferenci obravnavala 31 prijav žrtev spolnih zlorab, ki naj bi jih zagrešilo 10 duhovnikov. 

Vse primere so predali policije. Gre sicer večinoma za zlorabe, ki so se dogajale pred časom, pojasnjuje Janez Cerar, duhovnik in koordinator zavoda za zaščito žrtev spolnih zlorab v cerkvi Dovolj.je, v mladosti tudi sam žrtev spolne zlorabe duhovnika. "To je predvsem to, da so se žrtve opogumile in povedale za dejanja, ki so se zgodila že pred desetletji. Ki pa so bila lahko doslej prikrita zaradi tega, ker se žrtev še ni odločila, da bi spregovorila. Včasih pa tudi zato, ker so institucije uspešno prikrivale in se zavile v molk."

Odslovitev iz kleriškega stanu ali laizacija je najhujša cerkvena kazen, z njo pa duhovnik izgubi vse pravice in dolžnosti, ki jih ima kot duhovnik.

Molk, skrivanje, varovanje storilcev

Takšna je bila politika cerkvenih skupnosti po vsem svetu, pojasnjuje religiolog dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede.

Cerkev v Sloveniji ni bila tukaj nobena izjema. "Kultura prikrivanja, sistematičnega nesoočanja, pometanja pod preprogo je nekaj, kar smo videli v vseh katoliških skupnostih po svetu. Ponekod so se s tem začeli soočati že pred časom, pri nas to mogoče začenjamo šele sedaj, ampak ta mehanizem je bil povsod zelo zelo podoben. Tako da gre zelo očitno za nek strukturni problem, ki je vtkan v sistem cerkve kot takšne, zato ga je pač treba tudi sistemsko reševati. To je težko, zahtevno, je pa treba nekje začeti."

Žrtve pričakujejo kazni za storilce, ne le besed

Katoliška cerkev se sicer zavzema za ničelno toleranco do spolnih zlorab. V primeru suma zoper storilca uvedejo previdnostne ukrepe ter transparentno in tesno sodelujejo z vsemi državnimi organi. Da bi zaščitili otroke, so postavili posebno spletno stran z relevantnimi informacijami, žrtvam spolnih zlorab pa so pripravili tudi dan molitve in sprave.

"V imenu Cerkve na Slovenskem se opravičujem vsem žrtvam spolnega nasilja. Nobena žrtev ni kriva za zlo, ki ji je bilo storjeno, pa se nikdar ne bi smelo zgoditi," se je glasilo prvo, javno opravičilo žrtvam spolnih zlorab v slovenski Katoliški cerkvi. V začetku aprila ga je spisal novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje.

Vse lepo in prav – je jasen Janez Cerar –, a opravičilo je le prvi korak. "Jaz osebno najprej pričakujem, da se opravičilo izreče osebno žrtvam, potem pa, da se izreče javno, ne zgolj deklarativno, pač pa pred mikrofoni, z očmi uprtimi v javnost. In da se potem od javnosti tudi sprejme morebitna vprašanja, dvome, mnenja."

Na prave korake še čakamo

Temu pritrjuje tudi dr. Aleš Črnič. "Za prave korake bo treba še počakati. Slovenija bo prej ali slej morala slediti drugim cerkvam, v drugih državah, kjer so ustanovili neodvisne komisije za ugotavljanje dejanskega stanja. To nas še čaka."