Tomaž Caserman: Če bi obstajal sirup po katerem bi ljudje postali iskreni, bi večina ljudi raje shirala

Tomaž Caserman: Če bi obstajal sirup po katerem bi ljudje postali iskreni, bi večina ljudi raje shirala (foto: Osebni album) Osebni album
3. 2. 2020

Tomaž Caserman je eden izmed tistih Slovencev, ki se vsak dan zaveda minljivosti življenja in poskuša vedno izkoristiti vsako priložnost, ki jo dobi, takrat ko jo ne pa naredi vse kar je mogoče, da si jo ustvari, saj se zaveda, da nič po sebi ne pride samo po sebi razen naš konec, zato je treba živeti dokler obstajamo. Zato se je o tem odločil, da spregovori na zanimiv, razumljiv in ljudski način - skozi dve poučni knjigi.

O čem govorita vaši knjigi?

Prva knjiga z naslovom Ljudje smo ovce govori o sistemu, v katerem živimo, v katerem se sicer veliko ljudi zaveda, da nekaj ne »štima«, ampak le peščica si upa na glas priznati, da je to v resnici sistem suženjstva, ki se v celotni zgodovini ni spremenil kaj dosti. Včasih so ljudje imeli fizične in vidne okove na rokah, s katerim so jih vladarji prisilili, da so se gibali točno tako, kot so oni želeli, danes pa imamo na sebi okove, ki sicer niso vidni, ampak tudi svoboda v pravem pomenu besede ne. Tega se človek najbolj zaveda, ko rabi nekaj iz sistema, kar nam je danes večinoma samoumevno, pa za to nima denarja. Dejansko je vsaka stvar povezana s tem papirjem, na katerem so napisane določene številke, ki v resnici pomenijo naš čas, ki smo ga porabili, da smo ta papir tudi dobili. Različna dela sicer prinašajo drugačno razmerje med našim časom in pridobljeni papirjem, a vsem nam je skupno, da kdo bi poskušal biti svoboden brez tega papirja, bi kmalu spoznal suženjstvo v pravem pomenu besede. Tudi, če bi se danes nekdo odločil, da preprosto postavi hišo nekje na praznem ozemlju in si začne pridelovati lastno hrano, bi kmalu ugotovil, da mora za vse to imeti neka dovoljenja in kaj hitro bi spoznal, da pravila v tem suženjskem sistem potekajo s strani vladarjev na način da obstaja samo eno ključno pravilo … Oni postavljajo pravila!

Druga knjiga z naslovom Pričakuj malo, dajaj veliko, dobil boš Ogromno pa ima sledeče sporočilo. Knjiga govori o tem, kako je svet skozi otroške oči, ki vidijo resnico, katero si odrasli največkrat zatiskamo, videti povsem drugače in veliko bolj preprost in ustvarjen točno tako kot mora biti. Knjiga govori tudi o tem, kako v svoje življenje pritegnemo točno prave ljudi, ob katerih se nam ne bo potrebno nikoli pretvarjati, da smo oseba za katero mislimo, da bo dobro sprejeta v družbi. Govori o tem, da se nam nikoli ne bo potrebno lagati, ampak bo naša iskrenost izrečena povsem spontano brez občutka, da bi mislili, da nekomu ne bomo všeč. Knjiga pa nas tudi opomni kako brezzvezno se je sekirati zaradi stvari, na katere nimamo vpliva, da bi jih lahko spremenili. Napisana je kot motivacijski priročnik, ki bi ga vsak moral imeti doma na steni. Kdor ima premajhno steno, pa naj ga obesi k sosedu, saj bo garantirano izboljšal med-sosedske odnose. Če bi obstajal sirup po katerem bi ljudje postali iskreni, bi večina ljudi raje shirala, kot, da bi morali narediti en sam požirek. V današnjem svetu ima že skoraj vsakdo števec korakov, a v resnici bi potrebovali števec, ki bi štel samo naše prve korake, ko poskusimo nekaj novega, saj na ta način življenje dejansko živimo. 

Kaj je bilo tisto, kar vas je inspiriralo oziroma od kje ideja za to oziroma za obe zgodbi?

Ideja je nastajala kar nekaj let, v bistvu predvsem zato, ker sem želel resnico povedati oziroma napisati na način, da jo bodo ljudje v svetu manipulacije razumeli in dojeli hitreje kot vsakršno laž, s katero nam danes strežejo politiki, verske vodje in ostali vladarji, ki jim je v življenju pomembna le kontrola nad ljudmi in zasužnjevanje naroda. Skozi številne pogovore z ljudmi, ki počasi, a vztrajno odpirajo oči in um resnici, mi je dalo misliti, da stvar, ki jo ljudje najtežje dojamejo je, da dejansko obstajajo ljudje, ki jim je kontrola nad drugimi bistvo življenja. Dojeti to je v resnici najtežje, ker mi sami nismo taki od rojstva in zato nam je skoraj nerazumljivo zakaj bi nekdo to sploh želel, zakaj je kontrola nad drugimi tako mamljiva? A ko človek spozna, da taki ljudje obstajajo se vrata logike šele dobro odprejo in takrat je prava resnica videti povsem drugače. Takrat človek tudi spozna, zakaj recimo volitve ne prinašajo koristi za ljudi, ampak samo vodijo igro suženjstva dalje. Dejstvo je, da se vsaka igra konča točno takrat, ko ni igralcev, zato je ignoriranje stvari, ki jih ne moremo spremeniti vedno ključnega pomena, če želimo rezultat tudi dejansko občutiti v nasprotjem primeru pa nam bo vedno ostajalo samo upanje »ah, enkrat bo že bolje« in večno čakanje na nekega človeka, ki nas bo rešil, vse dokler ne bomo nekega lepega v bistvu prečudovitega dne spoznali, da se spremembe začnejo pri nas in ne pri vladarjih katerim z lažnim upanjem verjamemo. Podobno se dogaja že v šolah, kjer se ne uči sodelovanja med ljudmi, ampak zgolj priprave na sistem, v katerem bo vsak zasedel neko vlogo, ki bo dejansko bolj ko ljudem samim zlužila sistemu, v katerem vladarji lahko nemoteno vodijo igro dalje. Lažje je človeka prevarati z lažjo, kot mu odpreti oči s pomočjo resnice.

Inspiracija za drugo knjigo pa je bila večina zaradi opazovanja starejših ljudi, ki imajo v danem sedanjem trenutku popolnoma vse za srečno življenje, pa se vendarle obremenjujejo z malenkostmi, ki niso vredni omembe. Otrok recimo nima ničesar pa ima na obrazu večkrat iskren nasmešek, kot odrasli, ki imajo veliko več, ampak na žalost tudi veliko več skrbi. A dejstvo obstaja, vsak človek bi si moral vzeti trenutek le zase, v katerem bi užival v danem trenutku in se zavedal, če je zdrav in ima osnovne stvari potrebne za življenje ima VSE. Poleg tega pa ima tak človek tudi vse možnosti, da tisto, kar si še želi tudi dobi, le premikati se je potrebno korak po koraku, po poti, ki vodi do cilja, ki si ga je zadal. Bistvo je, da bi se morali odrasli večkrat spomniti na to kaj jih je razveseljevalo kot otroka in to poskusiti tudi udejanjiti. Nič ni narobe, če se odrasel človek veseli kako bo v dežju pljusknil z nogo v lužo, bolj je narobe, če niti v sončnem vremenu ne najde nobenega spontanega veselja. 

Kako vse to, o čemer pišete sami udejanjate v svojem življenju?

Preprosto s tem, da se zavedam kaj pomenijo dejanja in kam tudi vodijo za razliko od ljudi, ki vse kar želijo spremeniti samo govorijo na glas ali pa samo preletavajo v mislih. Neštetokrat vidim razne visoko motivacijske objave ljudi na družabnih omrežjih, ki dejansko v resnici živijo popolnoma drugače od tega v kar samo verjamejo na žalost le zgolj nekaj trenutkov. Pri takih ljudeh se prav čudiš sam sebi, kako je mogoče, da nekdo nenehno objavlja neke pozitivne pregovore, motivacijske zapise, ko pa ga spoznaš pa vidiš, da je on sam popolno nasprotje tega … Pomanjkanje discipline je v bistvu tisto kar ponavadi vodi v to, da nekdo nekaj poskuša neštetokrat, niti enkrat pa mu ne rata zadevo izpeljati do konca. Ni važno ali nekje seveda spodletimo 100x in potem enkrat uspemo, je pa zelo pomembno ali nekaj delamo, da navdušimo druge ali zato, da bomo na koncu mi navdušeni sami nad seboj, ko nam bo uspelo narediti nekaj o čemer smo strastno sanjali.

Ste pred tem spoznanjem tudi sami drugim dali prednost, nato pa komaj sebi?

Nekako se mi zdi, da gremo vsi skozi to fazo, ko večinoma dajemo prednost drugim, šele nato sebi. Predvsem je ta pot dobrodošla, saj na njej spoznamo, koliko ljudem smo v resnici pomembni samo do takrat, ko imajo od nas koristi. V trenutku, ko jim koristi ne prinašamo več pa, kar na enkrat za nas nimajo več časa, hm … kaj pa vem, mogoče pa ravno takrat najdejo neko ultra pomembno delo, v katerem se ne pustijo motiti, kdo bi vedel … a glej ga zlomka, isti trenutek, ko smo jim spet potrebni, so v hipu pripravljeni to “ultra pomembno delo” postaviti na stranski tir. Pri vsem tem gre za “naključje”, ki to seveda nikoli ni. Dejansko mora vsak človek pri sebi določiti prioritete v življenju, če hoče doživeti tudi uspeh svojega truda. V nasprotnem primeru mu bo ostajalo vedno več nedokončanih stvari, ki vodijo v obžalovanje in zamujene priložnost.

P.S.: Največ neizživetih sanj je na pokopališču.

In za konec še za vse tiste, ki vas še ne poznajo, kdo je Tomaž Caserman?

Na kratko človek, ki se vsak dan zaveda minljivosti življenja in poskuša vedno izkoristiti vsako priložnost, ki jo dobi, takrat ko jo ne pa naredi vse kar je mogoče, da si jo ustvari, saj se zaveda, da nič po sebi ne pride samo po sebi razen naš konec, zato je treba živeti dokler obstajamo. Je tudi človek, ki verjame, da je bolj nor tisti, ki ne verjame, da lahko spremeni svet, kot tisti, ki v to verjame. Vsekakor pa verjame, da se ljudje novih stvari oziroma doživetij sprva vedno bojijo saj so jim tuje, potem se na njih navadijo, ko ugotovijo, da so v resnici koristne in bi tako moralo biti že od nekdaj pa temu začnejo slediti. Poleg pisanja knjig pa se ukvarja tudi s pisanjem filmskih scenarijev in s pravo ekipo bo kmalu po kakšnem izmed njih tudi posnet film. Posebej po prvi knjigi, za katero je scenarij že napisan in se delajo samo še drobne izboljšave. Za konec pa še moto, ki bo mogoče tudi naslov kakšne izmed prihajajočih knjig: Bodi nasmejan predno si pokopan. (smeh)