Z dr. Jerco Legan Cvikl sva se pogovarjali v čudoviti družinski vili ob vznožju ljubljanskega grajskega griča nekaj dni pred velikim dobrodelnim gala plesom fundacije Femmes Sans Frontières. Mama dveh odraščajočih sinov, novinarka, strokovnjakinja za strateško komuniciranje, antropologinja, pisateljica, svetovljanka in dobrodelnica pravi, da ji je bila empatija položena v zibelko in zaradi tega nikdar ne more pogledati stran od težav soljudi.
Poznamo vas predvsem kot medijsko ustvarjalko in strokovno komentatorko različnih družbenih tem, a zadnja leta veliko časa posvetite tudi ukvarjanju s povezovanjem žensk in dobrodelnostjo. Kaj vse počnete?
Od srednje šole se ukvarjam z ženskimi vprašanji in vedno sem bila zagovornica enakopravnosti. V družbi in moško-ženskih odnosih sem se postavljala na stran žensk, čeprav sem v praksi bolje shajala z moškimi. Na svoji poti sem srečevala izjemne ženske, ki so bile najprej moje mentorice in vzornice, zdaj pa kolegice, s katerimi tako ali drugače sodelujem. Ob projektih, ki sem jih ustvarjala, in knjigah, ki sem jih napisala, sem si želela narediti nekaj več za ženske. Ves čas je bila v zraku zamisel o povezovanju vseh žensk tega sveta v globalno združbo, ki ni omejena z mejami, generacijo, raso, poklicno ali versko pripadnostjo ... Gibanje in nato kmalu Fundacija Femmes Sans Frontières ali po naše Ženske brez meja me je oplazilo kot komet in hkrati poslanstvo, ki se je začelo uresničevati in me izpopolnjuje. Skozi zgodovinsko perspektivo je bilo za ženske in dekleta ogromno narejenega, a pot do enakopravnosti, posebej v bolj patriarhalnih družbah, je še dolga.
Se nagibate k feminizmu?
Nikakor. Čeprav navkljub uspešnemu boju za pravice in svoboščine žensk še vedno obstajajo področja, kjer ženske nimajo enakih možnosti, dovolj pristojnosti in dostopa do odločanja. Kot antropologinja nenehno poudarjam, da je v vseh življenjskih vidikih pomembno ravnotežje. V vsaki ekipi morajo delovati tako ženski kot moški principi, sinergično in komplementarno. Žal pa v sodobni družbi, tudi v Sloveniji, na ključnih položajih sedijo predvsem moški, ki odločajo, diktirajo politiko in posledično vplivajo na (ne)spremembe v družbi. Z menedžerkami ugotavljamo, da je pri nas na vodilnih položajih le pet odstotkov žensk, čeprav jih diplomira več kot 55 odstotkov, hkrati pa Slovenija po enakopravnosti žensk velja za eno od najbolj emancipiranih družb na svetu. Boj za enakopravnost torej nikakor ni zaključen.
Članice vaše organizacije so lahko le ženske. Zakaj ste se odločili za delitev po spolu?
V naši mednarodni mreži so članice res lahko le ženske, kar nakazuje že ime Ženske brez meja. Vendar na vseh ravneh aktivno vključujemo moške, saj želimo poiskati optimalne rešitve in najboljšo možno pot za vse. Spomladi sem bila na stoti obletnici zmagoslavja volilne pravice za ženske in gibanja sufražetk v Londonu, kjer so v dvorani na konferenci sedele izključno ženske. Odprto sem spregovorila o vidiku, da ne bodo – in ne bomo – nikoli dosegle želenega, če se bodo pogovarjale zgolj med sabo. Moške moramo prepričati, da je naša enakopravnost tudi v njihovem interesu.
Obisk pri Masajskih otrocih s sinovoma Rubenom in Titanom.
Kaj imate v mislih?
Ne mislim na feministične shode, pred katerimi se moški skrijejo, temveč s feminilno odločnostjo in prepričljivostjo za istim omizjem, da bodo razumeli, kaj bo zanje boljše. Nenehno poudarjam vključenost obeh spolov. Pri projektu 'STOP! nasilju, ženske in dekleta' sicer nagovarjamo predvsem najbolj ranljive skupine, saj statistike kažejo, da je 97 odstotkov storilcev nasilnih dejanj moških nad ženskami. A žrtve nasilja so lahko tudi moški, zato jih ne moremo izključevati. Pri tem naj izpostavim zlorabe, kot so odvzem otrok, zakone, ki ščitijo ženske, da ob razvezah marsikdaj pridobivajo na račun materinstva ...
Mar ni za preprečevanje nasilja nad ženskami bistveno ozaveščati predvsem moške?
Absolutno. Nič nam ne pomaga osveščanje žensk, kako naj se obranijo nasilja, če je v določenih kulturah povsem normalno, da moški tu in tam udari žensko. Nasilje ni konflikt, zato zanj ni opravičila. Nasilje ni posledica vedenja žrtev, zanj so odgovorni povzročitelji. In njim moramo znati reči STOP. A dokler ne bomo spremenili dojemanja moških, ne bomo naredili dovolj, saj bomo le izolirali skupino žensk, ki jih lahko zgolj začasno ščitimo.
Je bil tudi to eden od razlogov, da ste se odločili ustanoviti fundacijo Femmes Sans Frontières?
Naša vizija je postati globalno gibanje opolnomočenih žensk in hkrati pomagati opolnomočiti druge, predvsem najbolj ranljive skupine žensk in deklet. Neko jutro me je prizemljilo vprašanje, kaj lahko sama osebno in moje somišljenice še naredimo za boljši svet. In odgovor so bile ženske brez meja, ki se povezujemo in delujemo lokalno in globalno. Trenutno je v Sloveniji več kot 270 članic, uglednih in močnih Slovenk, prisotne pa smo že na zahodnem Balkanu in v Luksemburgu, v Afriki in Avstraliji ter gradimo mrežo povsod vmes. Nismo dobrodelna, temveč neprofitna organizacija, fundacija, ki pa ima med aktivnostmi tudi dobrodelne dejavnosti. Tradicionalni gala ples, ki ga organiziramo v Sloveniji, je ena od takšnih, katere izkupiček gre v projektni dobrodelni sklad, letos s ciljem 'STOP! nasilju, ženske in dekleta'.
Menite, da se ženske premalo povezujemo?
Žal ugotavljam, da ja. Moški so se znali od nekdaj o vsem dogovoriti in si za posamične interese stati ob strani. Medtem se ženske premalo povezujemo, ne sodelujemo, si ne zaupamo, ko sta na delu zavist in tekmovanje, pa postane mučno, žalostno in neproduktivno. Uravnotežena in opolnomočena ženska si ob sebi želi uspešno žensko in je vesela, da ji gre dobro na vseh področjih. Ženske, ki so v življenju nekaj ali veliko dosegle, ne tekmujejo, si uspehe in srečo privoščijo, svoje znanje in izkušnje pa med seboj izmenjujejo. To so ženske, ki si med seboj pomagajo, se dopolnjujejo in se mrežijo. Ženske brez meja.
Tudi vaše novinarsko delo je bilo močno povezano s socialnimi temami ...
Filantropija me spremlja tako rekoč vse življenje. Moja mama je bila socialna delavka in samohranilka. Pri svojem poklicu in v prostem času je vedno nesebično pomagala ljudem, reševala stiske posameznikov in celih družin. In jabolčica ni padla daleč ... Številne tragične zgodbe so ostale del mene, kar se je pozneje odražalo v sočutju do vseh socialno ogroženih. V obdobju novinarske kariere, na primer, sem s TV-prispevkom na Studiu City v javni prostor prva lansirala zgodbo o izbrisanih. Kot nadarjena študentka sem dobila štipendijo za vojno poročanje v Izraelu pri takratnem Delovem dopisniku Ervinu Milharčiču in pozneje za študij socialnega novinarstva na Švedskem.
