Ajda Smrekar: “Oder mi je dal samozavest”

"Odraščanje je zapleten proces." (foto: Primož Lukežič) Primož Lukežič
Vir: Story
25. 10. 2014

Igralka Ajda Smrekar je bila ena izmed gostij okrogle mize o apatičnosti današnje mladine, ki jo je organizirala plesna šola Kazina. Kot njena dolgoletna članica je z nami delila izkušnje, s katerimi se je spopadla kot najstnica, in kakšno vlogo je pri tem imel ples. Sama pravi, da brez njega ne bi znala tako dobro krmariti med vsemi ovirami, ki jih prinaša najstniško obdobje.

Kako doživljate današnje najstnike, če primerjate s tistim obdobjem, ko ste bili sami v teh občutljivih letih?

Ne verjamem, da sem kot najstnica dosti razmišljala o prihodnosti. Rada sem imela družbo v šoli, prav tako ali še bolj pa tisto v Kazini. Rada sem imela vsakršen oder, in to me je motiviralo, da sem trenirala, in pri tem sem morala krmariti med starši in šolo. To sem lahko počela, ker nisem sicer imela kakšnih eksistenčnih skrbi.

Mislim, da se pri današnjih najstniških generacijah kaže obča kriza, saj gledajo trd eksistenčni boj staršev, ki se borijo s plačevanjem položnic, in veliko več mladostnikov občuti krizo v prikrajšanostih za mnogo stvari, ki so bile nam samoumevne. Nekaterim je lepo postlano, veliko več najstnikov pa pomanjkanje možnosti občuti neposredno. Pri svojih starših vidijo krutost eksistence, ki ne more mlademu človeku dati motivacije, da bi na odraslost gledal kot na novo izkušnjo in sprejel kot izziv.

Pa ste se sami kdaj spopadli s kakšnimi mladostniškimi težavami?

Seveda sem se. Odraščanje je zapleten proces. Če odraščaš v še tako naklonjenem okolju, moraš prej ali slej vzpostaviti trdna razmerja med seboj in najbližjimi ter malo manj bližnjimi, predvsem pa odnos do samega sebe. Dobiti občutek, kdaj odločaš sam zase, kdaj si dovolj dober, kako zavzeti mesto med vrstniki.

Katera najstniška neumnost vam je najbolj ostala v spominu?

Ko sva z najboljšo prijateljico sredi noči skakali v Portorožu na trampolinu. (smeh)

Rekli ste, da je ključno vlogo v vašem odraščanju odigral ples. Zakaj?

Ples je bil nekaj, kar je bilo povsem moje. Starši so me sicer poskušali vpisati v plesno šolo že pri šestih letih ali kaj takega, a so ples razumeli predvsem kot rekreacijo in nič več. Dvomim, da bi me celo danes kaj spodbujali k plesnim nastopom, kakršnih sem imela brez števila v najrazličnejših okoljih. Oče se ukvarja z zgodovino in teorijo umetnosti ter za oblike popkulture ni nikoli kazal kakšne naklonjenosti. Tudi pleše slabo, če ne zelo slabo.

Mama je sicer cenila moje nastopanje. Tako sem morala iskati vmesne poti, da sem delala tisto, kar je meni veliko pomenilo. Naučila sem se stopiti pred publiko, oblikovala sem svojo samopodobo, uspehi so me opogumljali, potrjevali moje odločitve in mi dajali spodbudo za naprej. To je bil proces čustvenega osamosvajanja, rast zavesti, da sem sam svoj človek, in sem se naučila zanesti nase. Tudi prav in narobe sem lahko postavila v skladu z lastnimi vrednotami.

Ajda

Menda ste začeli plesati dokaj pozno. Pa vas je takrat to toliko pritegnilo, da ste ujeli sovrstnike in začeli dosegati uspehe?

Da. Vpisala sem se precej instinktivno. V petek zvečer sem se ravno odpravljala v center, da se podružim s prijatelji, ko sem na Kongresnem trgu zaslišala glasbo. Ozrla sem se proti Kazini, od koder so prihajali zvoki, in skozi okna opazila plesalce, kako plešejo. Zavila sem do recepcije in se vpisala. Od takrat je bil to moj drugi dom.

Pravite, da vam je zaradi plesa zrasla določena mera samozavesti, brez katere danes ne bi počeli stvari, ki jih počnete. Predvidevam, da ste imeli s tem v mislih igralsko kariero?

Plesna šola in izkušnje so mi pomagale k zavedanju lastnih zmogljivosti in izbrati trenutek za pravo odločitev. Postavila so me na oder in mi ga pomagale obvladati. Pomagale pa so mi tudi hoteti več.

Na Akademijo ste se vpisali šele po tem, ko ste ugotovili, da študij komunikologije ni za vas. Ste to težko sprejeli?

Oder sem imela rada od malih nog. V šoli sem se veliko vključevala v vse dejavnosti, ki so vključevale oder, ampak takoj po maturi nisem zbrala poguma, da bi šla k sprejemnim izpitom na AGRFT. Slišala sem, kako majhen odstotek kandidatov sprejmejo vsako leto. Ko sem videla, da komunikologija ni v skladu z mojimi predstavami in željami, mi ni preostalo drugega, kot da zgrabim bika za roge.

Igralska srenja je dokaj zaprt svet. Pa se že počutite, da pripadate tej umetnosti?

O, o tem ni dvoma. Odrska srenja je tako velika kot katerakoli profesionalna skupina v Sloveniji. Vse obdajajo okopi, ki imajo zelo različne motive, se pa od stroke do stroke ti ponavljajo. Majhnost kritične mase je samo začetek. Je pa občutek sprejetosti sijajen in pomeni priznanje.

Aktivni ste tako na televiziji kot v gledališču. Se kje počutite bolj domače?

To sta dve sobi velike hiše, ki jih ima še kar nekaj. Vsaka je namenjena malce drugačnim stvarem. To je moj dom. Rada bi bila čim boljša stanovalka v vseh od njih.

Oder je torej vaš drugi dom. Kako premagujete trenutke treme?

Sem optimist. Mislim, da se mora dobro iziti, če dam vse od sebe.

Napisala: Anja Kontrec

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 43/2014

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story Story 43/2014

Story Story 43/2014, od 16. 10. 2014