Alenka Oldroyd: V Ameriki ni bila srečna

Čeprav je bila njuna ljubezen videti kot iz pravljice, pa sta se Reza in njen nekdanji mož Thomas ločila le po treh letih skupne ljubezni, ki je zaznamovala tudi Alenkino selitev na Havaje, kjer pa se par ni mogel ustaliti.

"Že pred poroko sem rekla, da v Ameriko nočem iti, vendar se je Thomas hudo ponesrečil na maratonu Franja in po več operacijah ter dolgem okrevanju ga je mučilo hudo domotožje, zaradi česar sem se odločila, da se vseeno podava čez lužo. Kompromis je sestavni del vsake zveze, zato sem popustila. Na Havajih pa se ni vse izteklo po načrtih, sama sem sicer dobila štipendijo za študij, ker pa Thomas ni dobil službe, sva se preselila k njegovim v Utah.

Tam sem bila res nesrečna, saj je tamkajšnji življenjski stil popolnoma drugačen od slovenskega, kaj šele 'havajskega'. V tistem času je zbolel moj oče, dobila sem vnuka in srce me je vedno bolj vleklo domov. Na koncu je zmagalo domotožje. V nekem trenutku sem se odločila, da spakiram in se vrnem domov," prizna Alenka, ki z nekdanjim možem nima več stikov, občasno se še vedno oglasi njegovi hčerki in bivši ženi, s katerimi so ostali v prijateljskih stikih.

Po nekaj letih medijskega odmora, ki ga je Alenka posvetila kmetovanju, se je vrnila na radio in televizijo, podaja pa se tudi v politiko. Preteklost, ki jo je zaznamovala ločitev od Američana Thomasa, jemlje kot nepozabno izkušnjo, zdaj pa se bolj kot moškim raje posveča vnukoma.

Po nekaj letih premora ste se znova vrnili na radio. To je za vas najbolj domač teren, kajne?

Ja, očitno proti naravi res ne gre. Pravijo, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi, in radio je, kar se medijev tiče, vsekakor moja prva ljubezen. Vesela sem bila povabila Radia Hit, da naprej ustvarjamo novo zgodbo. Oktobra bomo startali s popolnoma novo podobo, zdaj imamo dela čez glavo.

Pa je to kot vožnja s kolesom, ki je nikoli ne pozabiš?

Priznam, da sem imela na začetku pred mikrofonom malce treme, kar je pozitivno. Nekaj začetnih težavic smo preživeli, potem pa je steklo, kot da radia nikoli ne bi zapustila.

Je bila vrnitev na televizijo večji in težji korak za vas?

Res smešno, ko sem še pred kratkim govorila, da sem z mediji zaključila in da je česen zakon, potem pa so mi med drugim tudi otroci očitali, da na njivi preživim preveč časa in da me druge stvari sploh ne zanimajo več. V glavnem, beseda je vedno nanesla na česen in najbrž jim je šlo to že malo na živce. (smeh) Je pa res, da se na televiziji trenutno še uvajam, saj kot vremenarka na Planet TV gostujem le enkrat tedensko. Imam veliko srečo, saj v življenju delam stvari, ki me veselijo. Oktober bo torej zelo pester, poleg radia in televizije se obetajo še županske volitve. Me pa nič ne skrbi, čeprav se kot novinka podajam v politiko in na lokalno sceno, saj imam ob sebi odlično ekipo.

Pa je ideja, da kandidirate za županjo, zrasla na vašem zelniku?

Pobudo so dali ljudje na domžalski tržnici, kamor redno zahajam, in ta naša sobotna druženja so postala že tradicionalna. Tržnica je v Domžalah res osrednji dogodek in ena od redkih stvari, ki se dogaja pri nas. Tistega dne je bilo nekaj v zraku, da je naključni pogovor nanesel na temo, da ta situacija res nikamor ne pelje. Sama sem jih kot večna optimistka poskušala 'potolažiti' in v tistem trenutku se je oglasila gospa, ki je rekla, da bi morala kandidirati za županjo, saj imam veliko pozitivne energije in idej, poleg tega pa mi navadno uspe speljati vse, česar se lotim. Kakšen mesec sem premlevala to idejo in se odločila, da se lotim tega izziva. Sem človek, ki z nikomer ni v konfliktu, nimam sovražnikov, ljudje mi zaupajo, rada imam izzive, pri svojem delu sem dosledna in natančna. Verjetno tudi zaradi svoje izobrazbe, saj sem diplomirala na Fakulteti za elektrotehniko, smer računalništvo in informatika.

Kako se sploh lotite take naloge?

Našla sem ljudi, predvsem mlade, saj z mladino najraje delam. Kamorkoli pridem, so vsi mlajši od mene, na radiu, na televiziji, doma, vendar pa mi to ustreza, saj se v njihovi družbi res dobro počutim. Našli smo pisarno v bližini občine, kjer se redno dobivamo in se pogovarjamo z občani. Moja prednost je, da poznam res veliko strokovnjakov z različnih področjih, s katerimi se poglobimo v probleme in najdemo načine, kako jih rešiti. Zdi se mi, kot da bi skupaj dajala delčke sestavljanke, in vse dobiva neko jasno podobo.

Pa bi kot županja še vedno našli čas za delo na radiu in televiziji?

Sem deloholik, vseskozi v pogonu, vendar pa se zavedam odgovornosti te funkcije. Česnu in njivi sem se že odpovedala, kar je prevzel moj starejši sin Luka, za radio bo najbrž zmanjkalo časa, vsaj v takšni obliki, kot je sedaj, svojim tedenskim obiskom televizije pa se najverjetneje ne bi bilo treba odpovedati. Moj slogan je 'Poslušam, povezujem, rešujem' in mislim, da bi vse lahko zajela tudi v svojih medijskih funkcijah. Ljudem je treba prisluhniti in najbrž bi lahko prek kakšne radijske oddaje to še olajšala.

Kaj pa je tista stvar, ki bi jo kot županja najprej spremenili?

Pogrešam vesele ljudi, tiste, ki so pripravljeni delati in ne morejo. V Domžalah je absolutno preveliko število brezposelnih in negotova prihodnost Heliosa in nekaterih drugih podjetij ne kaže na nič dobrega. Začrtanih imamo veliko projektov, a nekje je treba začeti in postopoma graditi naprej. Vsaka pot se začne s prvim korakom, a ta je za marsikoga najtežji. V ljudeh je neverjeten potencial, moramo jim le dati priložnost, jim pomagati, da začnejo.

Torej je delo na njivi sedaj bolj hobi in sprostitev?

V prvi vrsti je to sprostitev, saj delo z zemljo zdravilno vpliva na telo. Zadnja tri leta, ko sem se načrtno umaknila iz medijev, sem pridobila neverjetno energijo. Nisem bila obremenjena s tem, da sem vsem na očeh in kaj si mislijo o meni. Po drugi strani pa energijo dobivam tudi od ljudi, ki sem jih na njivi, kjer me je obkrožal samo česen, pogrešala.

Potem je zemlja zacelila tudi čustvene rane, ki vam jih je zadala ločitev od moža?

Moram reči, da s te strani ni bilo nobenih ran, moja vrnitev iz Amerike je v celoti povezana s srečnimi trenutki, saj sem dobila prvega vnučka, oče, ki je bil hudo bolan, je ozdravel, zato razloga za žalost ni bilo.

Pa sedaj kot babica kaj drugače gledate na svet?

Vnuki iz tebe res potegnejo tisto, česar do takrat ni uspelo še nikomur. Lahko rečem, da je del mojega poslanstva z vnuki izpolnjen in sem presrečna. To sta življenjska radost in ljubezen, ki se ju z besedami ne da opisati.

Napisala: Anja Kontrec