Aljaž Pegan velja za enega izmed najboljših športnikov, ki je pisal zgodovino slovenske gimnastike, mejnike pa postavil tudi v svetovnem merilu, saj se po njem imenuje gimnastična prvina. 2. junija, prav na svoj 39. rojstni dan, pa bo dokončno pospravil tekmovalni dres, ki si ga je prvič nadel kot šestletni deček.
Story: Za vsakega športnika je odločitev o končanju kariere izredno osebna in čustvena. Kako ste sami doživljali to obdobje?
Življenje se bo zanesljivo spremenilo, ne moreš zagotovo vedeti, kaj te čaka v prihodnje. Le upaš lahko, da se bo obrnilo na bolje. Saj ne rečem, da mi je bilo do zdaj hudo, samo malo več časa mi bo ostalo za stvari, ki so bile vsa ta leta na stranskem tiru. Med kariero sem se vsak dan zbudil z mislijo na trening, in čeprav imaš še tako rad svoj šport, se skozi leta naveličaš te rutine. Zase vem, da sem bil tega že kar malo sit, saj sem bil, kamorkoli sem šel, obremenjen, pa naj gre za preveč hrane ali premalo spanja, misliti moraš na vse, kar bi lahko vplivalo na kakovost treninga. Ko se odločiš končati kariero, si rečeš le to, da boš zdaj lahko delal, karkoli boš hotel, ampak ko nehaš trenirati, ugotoviš, da se življenje ni tako korenito spremenilo.
Story: Torej telovadnice nič več ne pogrešate?
V njej še vedno preživim dobro uro vsak dan in je prav luštno, saj vse bolj kot ne temelji na zabavi, druženju in rekreaciji. Prej sem to uro in pol garal, zdaj pa samo uživam.
Story: Šport je bila vaša služba. Nekako ste zdaj ostali brez nje. Vas je kaj strah, kaj boste počeli v prihodnje?
Služba je tam, kjer dobiš denar, in sam sem še vedno zaposlen v slovenski vojski, kjer upam, da bom še vsaj dve leti. V gimnastiki sem preživel večino svojega življenja in nekaj sem se gotovo naučil v vseh teh letih. Trener najbrž ne bom, niti nimam te želje, sem pa prepričan, da bi na Gimnastični zvezi s svojim znanjem lahko pripomogel k razvoju tega športa pri nas. Brez denarja se ne da živeti, zato bom počel nekaj, kar mi bo to omogočilo. Med kariero mi je sicer uspelo nabrati nekaj prihrankov, ampak daleč od tega, da bi mi omogočilo ležerno življenje. V kakšni drugi državi bi se glede na vse dosežene rezultate najbrž pogovarjali drugače. Gimnastika je garanje, in zato se je ljudje kar malo bojijo.
Story: Mislite, da se zato starši tako težko odločijo, da bi svoje otroke usmerili v ta šport?
Mogoče se otroci v tem pogledu malo smilijo staršem, saj gimnastika zahteva veliko odrekanj, gre za naporen šport, v katerem so poškodbe del vsakdanjika. Nesreče se dogajajo, le da se pri nogometu nekako lažje sprijaznijo s tem, ker je ekipni šport, pri gimnastiki pa bodo starši za otrokovo poškodbo najprej okrivili trenerja. Dodaten odpor pa seveda povzročijo slabe razmere, saj se starši v trenutku, ko zagledajo te naše stare in dotrajane telovadnice, raje kar obrnejo in odidejo. Mislim, da bi z izboljšanjem razmer hitro pridobili priljubljenost, saj ima gimnastika dolgo tradicijo ne le pri nas, temveč tudi v tujini.
Story: 2. junija se boste kot profesionalni športnik na drogu zavihteli zadnjič. Je datum, ki je ravno vaš rojstni dan, le naključje ali ima simboličen pomen?
Najprej sem mislil, da se bo celotna zadeva končala s svetovnim pokalom v Ljubljani, na Zvezi pa so izrazili željo, da bi uradno končal kariero na Pokalu gimnastike, ki pa je po naključju prav na moj rojstni dan. Čeprav od mene vsi pričakujejo neki presežek, bo vaja daleč od tistega, kar ste navajeni, saj moje telo ni več sposobno tolikšnega napora. Je pa super to, da si bom zlahka zapomnil datum konca kariere, upam le, da se ne bom polomil. (smeh)
Story: Boste vajo izvedli s cmokom v grlu - glede na to, da bo zadnja?
Mislim, da ne, saj bo vse potekalo v popolnoma sproščenem vzdušju. Gre le za formalni zaključek in mislim, da bodo imeli cmok v grlu drugi, ne jaz.
Story: Seznam vaših dosežkov je eden izmed najdaljših pri slovenskih športnikih, vseeno pa na njem ni olimpijske lovorike. Vam je kaj žal, da se nikoli niste udeležili olimpijskih iger?
Bilo bi lepo, če bi na seznamu pisalo, da sem tudi na olimpijskih igrah dobil kakšno odličje, ampak pravila so bila pač takšna, da mi niso omogočala nastopa na največjem tekmovanju. Na žalost so šteli le rezultati v mnogoboju, torej na vseh šestih orodjih, rezultati s svetovnih prvenstev, kjer sem bil na bradlji in drogu v vrhu, pa ne. Če bi leta 2007 zmagal na drogu na svetovnem prvenstvu, bi lahko naslednje leto nastopil na OI, vendar pa sem bil žal drugi, tako da se mi je uvrstitev za las izmuznila. Pravila se spreminjajo vsako leto, to je pač v interesu tistih držav, ki odločajo v tem.
Anja Kontrec za revijo Story
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
