Kako je vloga Grde račke vplivala na igralko Americo Ferrera

25. 5. 2014 | Vir: Story
Deli
Se je še spomnite?
America je blestela v vlogi Grde račke. (foto: Profimedia)
Profimedia

Štiri leta so že minila, odkar je igralka America Ferrera končala snemanje televizijske serije Grda račka (Ugly Betty), v kateri se je vživela v naslovno protagonistko. Zaradi neverjetnega uspeha te serije po vsem svetu je bilo jasno, da je prav to vloga, s katero bodo zgovorno in prikupno 30-letnico še dolgo povezovali. Za marsikatero igralko se to lahko izkaže za breme, ki se ga je težko znebiti, a America Ferrera zagotovo ni ena izmed teh.

Igralka je februarja letos obiskala berlinski filmski festival, kjer je predstavila svoj novi film Cesar Chavez. Film je resnična zgodba o delavskem aktivistu, ki se je v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja v Kaliforniji s svojim gibanjem uprl premožnim lastnikom plantaž in delavcem zagotovil boljše delovne razmere.

V filmu ob njej igrajo še Michael Peña, Rosario Dawson in John Malkovich.

Čeprav Americo še vedno vsi vidijo v vlogi Betty, igralka v Berlinu ni dajala vtisa, da na kakršenkoli način podoživlja preteklo slavo. Novi projekti se kar vrstijo - letos jo bomo, denimo, videli (oziroma slišali) tudi v drugem delu animiranega filma Kako izuriti svojega zmaja.

Pa ne samo to. Igralka je kljub slavi diplomirala, z možem Ryanom Piersom Williamsom pa zdaj vodi tudi produkcijsko podjetje.

A ta uspeh za igralko še pred desetletjem ni bil tako samoumeven. Ko je leta 2002 še precej bolj zaobljena zaigrala v svojem prvem filmu Prave ženske imajo obline (Real Women Have Curves), so jo mediji nemudoma napadli z vprašanji o debelosti med zvezdnicami.

Z leti se je igralka dodatnih kilogramov znebila in je energijo raje usmerila v pomembna družbena vprašanja, kot je položaj latinskoameriške skupnosti v ZDA.

Zgovorna igralka danes bistveno presega stereotipe o ženskah v Hollywoodu, saj se še kako dobro zaveda, kako pomembno je s pomočjo svojega zvezdniškega statusa širiti vest o pomenu izobrazbe in pozitivnega delovanja v družbi.

Z igralko smo se ekskluzivno pogovarjali na dan svetovne premiere filma Cesar Chavez v Berlinu.

Story: V filmu Cesar Chavez ste po filmu Zadnji obhod (End of Watch, 2012) znova zaigrali z Michaelom Peño. Še več, spet nastopate v vlogi njegove žene. Kako je bilo spet sodelovati z njim?

Snemanje filma Cesar Chavez je bilo za oba povsem drugačna izkušnja. Spoznala sva se na snemanju filma Zadnji obhod, kjer sva igrala policista, ki sta bila na policijski akademiji in sta potem skupaj hodila na obhode po mestu.

Na tistem snemanju je bilo veliko testosterona v vseh nas. Počutila sem se, kot da sem res postala stroga policistka, kar očitno nisem. Potem pa smo začeli delati Cesarja Chaveza in tam so nama rekli: "Okej, zdaj bodita romantičen par!" Vživeti sva se morala v drug kontekst.

Sicer je bilo prijetno, ker sva se že spoznala, in zato sva lažje zgradila odnos med najinima likoma.

Veliko sva tudi raziskovala skupaj, šli smo v La Paz in Delano, kjer smo obiskali Chavezove še živeče sorodnike. Poskušala sva preživeti čim več časa skupaj, da bi si lažje predstavljala, kakšno je bilo razmerje med Chavezom in njegovo ženo.

Mislim, da sta naju ta lika zbližala na intimen način, in to je bilo povsem drugače kot pri Zadnjem obhodu.

America Ferrera

Story: Pogosto nastopate v filmih z močnim socialnim in družbeno aktivističnim pridihom. Zakaj vas privlačijo vloge, kakršna je ta?

Rojena sem v Kaliforniji in seveda sem poznala zgodbo o Cesarju Chavezu, ampak samo v obrisih. O njegovi ženi Helen pred tem nisem vedela nič, saj njeno ime ni prišlo v zgodovinske knjige. Seveda pa sem vedela, za kaj si je prizadevalo njihovo gibanje.

Pravzaprav sem se že pred tem projektom tudi sama angažirala v latinskoameriški skupnosti, delala sem za organizacijo Voto Latino. Gre za ustanovo, ki jo je soigralka Rosario Dawson ustanovila pred 10 leti, da bi spodbujala Latinskoameričane, naj gredo na volitve in oddajo svoj glas.

Poleg tega sem že dolga leta aktivna pri reševanju vrste družbenih problemov. Predvsem poskušam spodbuditi ljudi, naj bodo močni in spregovorijo s svojim glasom. Mislim, da je s tem povezano tudi sporočilo filma Cesar Chavez.

Ti delavci so imeli moč, da spremenijo stvari, v svojih rokah. Bili so neizobraženi, revni, brez pravic, vse je bilo proti njim. Pa jih vseeno ni rešil nekdo od zunaj, ampak se je eden izmed njih opogumil in jim pokazal, da imajo moč, s katero lahko izboljšajo svoj položaj. Čutila sem zelo močno povezavo s sporočilom tega filma.

Story: V filmu je prizor, v katerem s provokacijo dosežete, da vas policija aretira, s čimer vzbudite pozornost okolice. Bi kaj takega storili tudi v resničnem življenju, če bi to pripomoglo k razrešitvi nekega družbenega problema?

Kdo bi vedel? Nihče izmed nas ne ve, kaj bi storil v situaciji, ko je treba braniti našo svobodo in naše pravice. Ne veš, s čim si lahko soočen in kako bi takrat reagiral. Res nimam pojma.

Story: Kajti v preteklosti ste bili tudi sami politično aktivni ...

Res je. Za vsakogar je izziv ugotoviti, kaj je tisto, za kar ti je mar v življenju, kam boš vložil svoj čas in kje bi želel pustiti svoj pečat. To sem v preteklosti poskušala ugotoviti tudi sama. Ne toliko kot igralka ali slavna oseba, ampak kot državljanka sveta, kot nekdo, ki je tudi sam vključen v družbo, v kateri živi. Vsi imamo svoj delež pri tem.

Mislim, da se lahko z zgodbami in filmi, kot je ta o Cesarju Chavezu, začnemo pogovarjati o tem, česa smo skupaj zmožni, in morda bodo ljudje začeli razmišljati tudi o tem, kaj so sami zmožni spremeniti in kam bi lahko usmerili svojo energijo ter kako spremenili stvari na bolje.

America Ferrera

Story: Pogosto pa sprejemate tudi vloge, ki so povsem drugačne od teh. Na eni strani so družbeno zavedni filmi, na drugi pa bolj zabavne in manj resne zadeve, tudi na televiziji. Kako se razlikuje delo pri obeh vrstah vlog?

Sama teh vlog ne vidim tako ločenih. Grda račka - predvidevam, da ste imeli v mislih predvsem to? - je bila res bolj zabavna in sama obožujem igrati v komedijah, vendar smo tudi tam imeli v ospredju vrsto družbenih problemov.

Najprej in predvsem problem standardov lepote, ki jih imamo v naši družbi - in to ne samo za ženske, predvsem pa za njih - in kako močno ti standardi vplivajo na nas. O tem, kar nam ženskam govorijo, česa smo sposobne, o tem, kako so ženske cenjene.

To je bil velik družbeni problem, ki ga je serija obravnavala. In seveda to, da je bila Bettyjina družina mehiškega izvora, je izpostavilo problem imigracije v njeni družini.

Obravnavali smo tudi problem različnosti. Bettyjin mlajši nečak je bil gejevski fant, ki je skupaj s serijo odraščal in v njej tudi razkril svojo spolno usmerjenost. To je bil velik trenutek v celotni seriji za vse, ki smo sodelovali v njej.

Da, obožujem bolj zabavne projekte, obožujem komedije, ampak tudi takrat, kadar se zdi, da gre samo za zabavo, te zgodbe vedno govorijo o človeških izkušnjah, in prek tega imamo priložnost, da se navežemo na pomembne družbene teme.

Človeški problemi so tudi družbeni problemi, temu se ne moreš izogniti. Lahko bi izbrali katerokoli serijo na televiziji in jo povezali s tem, kako obravnava določen družbeni problem in kako jih pretresa.

Story: Pravzaprav sem z zabavo imel v mislih filme, kot je Kako izuriti svojega zmaja (How To Train Your Dragon) ...

Hja, Kako izuriti svojega zmaja pa res ni preveč političen film! (smeh) Čeprav bi verjetno lahko našla argument za to, da nekako vendarle je političen, kot metafora za nekaj drugega. In zmaji so res metafora. Ampak tega ne bom storila. (smeh) Res je, pri tem filmu je malo drugače, ampak še vedno gre za čudovit film in še vedno je to zgodba o sprejemanju.

Še vedno je to zgodba o tem, kako lahko nekaj popolnoma drugačnega, tujega in grozljivega postane tvoj največji zaveznik.

Bistvo je, da tudi animirani filmi sestavljajo del zgodb, ki nam jih pripovedujejo že od malega, ko se še izoblikujemo kot človeška bitja, in to ima močno povezavo s tem, kako gledamo na svet. Vsaka zgodba je priložnost, da nekomu spremenimo pogled na svet.

Story: Že od začetka igralske kariere ste bili ujeti tudi v debato o ženski postavi. Kako ste se počutili, ko ste že precej zgodaj pristali v središču tako pomembne družbene teme?

Bilo je precej nepričakovano. Kot mlada ženska v zahodni kulturi čutiš ogromno notranjih konfliktov pri vprašanjih o standardih lepote in o tem, kar nam pravijo, da moramo ženske ceniti na sebi. In to niso toliko vprašanja, kot so 'Kaj te najbolj zanima?' ali 'V čem si dobra?', temveč bolj 'Kakšne obleke nosiš?', 'Koliko stane tvoja torbica?' ali 'Koliko prijateljev imaš?'.

S temi vprašanji sem se srečala kot vsaka ženska v zahodnem svetu. V srce te debate sem vstopila že s prvim filmom, ki sem ga posnela, to je bil film Prave ženske imajo obline (Real Women Have Curves, 2002). Z zgodbo tega filma sem se poistovetila na toliko nivojih - od podobe našega telesa pa do družine, kulture, spola.

Kot sem rekla, bilo je nepričakovano, s tem sem se podala na pot, na kateri sem morala tudi sama razčistiti, v kolikšni meri me bo ta tema zaznamovala.

Ljudje lahko o tem pišejo, govorijo, razpravljajo na spletu, lahko odprejo ne vem koliko tém na forumih o tem, koliko teže sem izgubila in pridobila, ampak samo jaz sem imela moč, da sem se odločila, ali me bo to zaznamovalo. Mislim, da je to, da se moraš pokazati v podobi, kakršno ljudje pričakujejo od tebe, bitka, ki jo prestane vsaka ženska.

Story: Če sva že omenila Grdo račko: vas je bilo kdaj strah, da bo vaša kariera vedno povezana samo s tem filmskim likom in da vas bodo povezali s stereotipi, ki so povezani z njo?

Da me bodo povezovali s stereotipi, me je bilo strah le zato, ker so me že od začetka vsi spraševali, ali me je strah, da me bodo povezovali s stereotipi. Jaz pa sem vedno rekla: "Očitno me že mora biti!" Ampak v resnici me ni.

Kaj naj naredim, se izogibam močnemu liku, ker bo pustil premočan vtis in me zaradi tega nihče ne bo hotel gledati v nobeni drugi vlogi? To so nekakšni zunanji strahovi, ki ti jih vcepijo ljudje okrog tebe. V svojem poklicu pa imam rada ravno preobrazbe, ki se jih lotevam.

Lahko se poglobiš v filmski lik in za nekaj časa postaneš nekdo drug. Ni me strah, da tega ne bi počela dobro, ker bi me bilo strah, da bi ljudje te vloge jemali preresno. Zanimivo je, da vprašate to, še nikoli nisem slišala, da bi moškega vprašali kaj takega. "Vas je strah, da bi vas povezovali z Batmanom?" No, ni me strah, je pa prav gotovo nekaj, s čimer se moram spopasti.

Ljudje me o tem veliko sprašujejo, ampak nisem prepričana, da je to vplivalo name. V karieri sem imela res čudovite priložnosti. Igrala sem v zelo raznovrstnih vlogah, v drami, komediji, na televiziji, filmu, v gledališču. Počutim se dobro, v redu mi gre.

Story: Pred kratkim ste tudi diplomirali. Zakaj vam je to pomembno zdaj, ko ste že uveljavljena igralka?

Sem otrok imigrantskih staršev, ki sta se iz Hondurasa v ZDA preselila zato, da bi dala priložnost svojim otrokom, da bi si lahko ustvarili boljše življenje, in izobrazba je pri tem imela - no, še vedno ima - ključno vlogo.

Če bodo otroci deležni izobrazbe, bodo živeli boljše življenje. Že ko sem bila majhna deklica, so mi to nenehno dopovedovali. Izobrazba je tisto, česar ti nihče ne more vzeti. Ko jo imaš, jo imaš za vedno. To, da sem šla na kolidž, sploh ni bila opcija, bil je bolj ukaz. "Šla boš na kolidž!" (smeh)

Že v mladosti sem sicer imela rada igralstvo, a sem obenem na Univerzi v Kaliforniji vpisala študij mednarodnih odnosov. Hotela sem imeti raznovrstnost v življenju. Nisem hotela početi samo ene stvari. Študirala sem tudi zato, ker me zelo zanima svet, v katerem živim.

Ko sem študirala in sem se tu in tam ukvarjala z igralstvom, sem dobila priložnost odigrati glavno vlogo v Grdi rački, vendar je bil pogoj, da pustim šolo med trajanjem snemanja. To sem tudi storila. Sedem let pozneje mi je do diplome ostal samo še en semester, zato sem šla nazaj.

Vpisala sem se v poletno šolo, da bi opravila še zadnje tri predmete, na predavanja pa sem hodila z bruci, ki so bili 12 let mlajši od mene! (smeh) Ampak bilo je res zabavno. Res sem vesela, da sem to storila. Hotela sem dokončati nekaj, kar sem začela. Pa tudi uživala sem v tem.

Ko greš v šolo kot odrasel, je to popolnoma drugačna izkušnja. Šele tako vidiš, kako si se spremenil, kako si odrasel, koliko si se medtem naučil. Bila je res krasna izkušnja, da sem šla nazaj in diplomirala.

Story: Se je bilo lažje učiti pri tej starosti?

Popolnoma! Enourno predavanje je minilo takole! (tleskne s prsti) Ko sem bila mlajša, se mi je zdelo, da se je tako predavanje vleklo več dni. Zdaj se sprašujem, le kaj je bilo tako težkega pri tem? Morala sem le priti na predavanje, poslušati, opraviti, kar je bilo potrebno, in to je bilo to.

Zakaj je bilo moji 18-letni različici tako težko biti tam? Verjetno se ne smem kriviti, da sem bila enkrat 18-letnica. Me je pa zdaj prijelo, da bi storila tisto, kar je tako običajno v Evropi, da bi si vzela premor med srednjo in visoko šolo ter bi malo raziskovala svet, potem pa šla nazaj v šolo in bi imela povsem drugačen pogled na izobraževanje.

V ZDA v tej kulturi neposrednega prehoda iz srednje v visoko šolo mladi nimajo resničnih izkušenj sveta, ki bi jim izobraževanje postavilo v neki širši kontekst. Meni je študij mednarodnih odnosov res pomagal pri izbiri filmskih vlog, lažje sem ugotovila, kaj me pri vlogah privlači in v kakšnih filmih hočem igrati.

Zdaj, ko imam produkcijsko podjetje, ko tudi sama pomagam ustvarjati filme in televizijske serije, ta radovednost in želja po raziskovanju dopolnjujeta moje igralsko in producentsko delo.

Story: Boste tudi svoje otroke poslali na univerzo?

Ne vem. Kdo bi vedel? Nimam jih še. Zdaj se še oklepam prepričanja, da bom, ko jih bom imela, popolna mati, a ta izjava bo zagotovo letela skozi okno, ko bom res imela otroka v naročju! (smeh) Nimam pojma.

Story: Šola vam je dala tudi močno navezanost na Shakespeara, mar me?

Res je, igrala sem v mnogo Shakespearovih predstavah. Odrasla sem v javni šoli in res sem imela srečo, da so takrat v javnih šolah še imeli umetnost kot predmet. Nimam pojma, kaj bi danes počela, če tega ne bi imela. Moji starši si niso mogli privoščiti, da bi me poslali na zasebno igralsko šolo, vse znanje sem pridobila v javnem šolskem sistemu.

Že od sedmega razreda smo imeli priložnost sodelovati na Shakespearovem festivalu, kjer smo učenci lahko režirali in igrali v prizorih iz njegovih del, potem pa smo tekmovali z drugimi šolami. Zveni kot najbolj piflarska stvar na svetu, ampak ko pri tem sodeluješ, je, kot bi živel sanje.

Po pravici povedano, tudi ko sem osvojila kakšno nagrado kot profesionalna igralka, to ni niti približno doseglo navdušenja, ki sem ga doživela, ko sem v srednji šoli osvojila prvo mesto na Shakespearovem festivalu. To je bila najboljša stvar, ki si jo kot mladi igralec lahko doživel.

Tisti ponos in veselje nad tem, da si nekaj dosegel. Tako da res nisem odrasla ob preveč formalni igralski izobrazbi in prepričana sem, da je bila večina Shakespearovih predstav, v katerih sem sodelovala, popolnoma groznih in negledljivih. Ampak ta izpostavljenost umetnosti, literaturi, Shakespearu, gledališču mi je dala upanje, da lahko tudi sama dosežem določene stvari v življenju.

Res sem hvaležna za to in srce se mi para, ko slišim, da so umetnost preprosto odstranili iz mnogo javnih šol. Jaz ne vem, kje bi bila brez tega.

Story: Katero njegovo delo ali žanr imate najraje?

Všeč mi je bil predvsem jezik, čeprav večine sploh nisem razumela, ko sem bila mlajša. Ko sem ga bolje spoznala, pa sem ga res vzljubila. Všeč mi je bil odnos med jezikom in pisavo. Rada sem imela tako njegove komedije kot drame.

Pravkar sem na Broadwayu videla predstavo Richarda III. z Markom Rylanceom v glavni vlogi in v njej se Richardu III. smejejo bolj kot 12. vitezu. To, da se tako staro delo vedno znova uprizarja na nove načine, da vidiš, kako lahko s temi igralci vse skupaj postane komedija, je zares vznemirljivo. Nimam pa ene same najljubše igre ali teme.

Story: Ali je danes latinskoameriškim igralkam še vedno težko dobiti opazne glavne vloge v Hollywoodu?

Mislim, da so se stvari vsekakor spremenile. Še vedno se spreminjajo. Zavedam se, kaj vse se je moralo zgoditi v preteklosti, da smo lahko zdaj tukaj, kjer smo. V filmu Prave ženske imajo obline sem igrala ob čudoviti igralki Lupe Ontiveros.

Gre za starejšo mehiško-ameriško igralko, ki je dolga leta igrala zgolj služabnice v manj opaznih stranskih vlogah. Le nekaj trenutkov v njeni karieri je bilo, ko je dobila priložnosti delovati zunaj tega okvira. Zato se dobro zavedam, da se to, da lahko jaz igram Betty Suarez ali Helen Chavez, ni zgodilo kar čez noč.

Moje predhodnice so morale prehoditi dolgo pot in ta je bila težka. Še vedno si jo utiramo. Še vedno poskušamo doseči, da bi vloge, ki jih igrajo ženske na splošno, bile bolj raznovrstne in bolj kompleksne, da bi bile enakovredne vlogam, ki jih v filmu in na televiziji dobivajo moški. Mislim, da smo na dobri poti in da se premikamo naprej.

Vsekakor pa pobiram sadove dosežkov, ki jih je izborila generacija pred mano, ki je pač vzela, kar je bilo na voljo, in je to storila z največjim možnim dostojanstvom. Če bomo to počele še naprej, bomo tudi same ustvarjale nove priložnosti in poskrbele za to, da se bodo stvari tudi v prihodnosti premikale naprej.

Napisal Matic Majcen, foto Profimedia

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju