Eno od najboljših slovenskih pevk Ano Dežman marsikdo že malce pogreša. Že kar nekaj časa je namreč minilo, odkar smo jo nazadnje videli na katerem od festivalov, pa tudi sicer se zadnje čase manj pojavlja v medijih.
A če v zabavni glasbi nastopa predvsem na večjih prireditvah, jo je toliko pogosteje srečati v ljubljanski Operi. Ana je namreč postala članica njihovih vrst in si tako izpolnila željo, ki jo spremlja že od otroštva - postati operna pevka.
Za vas marsikdo pravi, da ni pričakoval nič drugega, kot da boste šli po stopinjah staršev. Da boste glasbenica in predvsem pevka. Se strinjate s tem?
Res je, čeprav je dokončna odločitev vsaj pri meni dozorela šele proti koncu najstniških let. Mi pa mama še danes pripoveduje, kako ji je Mojmir Sepe ob mojem rojstvu rekel, da je rojena nova pevka. Menda sem tako kričala, da si je oče zatiskal ušesa in prosil mamo, naj me utiša. (smeh)
Torej ne preseneča, da so tudi nekateri kolegi rekli, da ste v opernem zboru izstopali, ker imate tako poseben in očitno močan sopran. Vam to laska?
Nekaj že pove in mi seveda laska, komu pa ne bi? Vendar me boste kmalu lahko slišali v komični operi Seviljski brivec tudi solistično, ne le v zboru.
Opero spremljate in se navdušujete nad njo že od malega. Na splošno ta svet že od nekdaj velja, vsaj navzven, za vzvišenega, snobovskega in podobno. Kako ga vidite vi?
Spomnim se, kako sem pri 10 letih oponašala in se navdušila nad Montserrat Caballe, ko je pela s Freddyjem Mercuryjem, zdelo se mi je fantastično. Sicer je bilo pri nas doma več simfonične glasbe kot opere, ki se mi je kot otroku zdela povečini nerazumljiva, vendar mi je njena forma kot skupek umetnosti vedno vzbujala čudenje ter željo po raziskovanju in razumevanju. Kar pa se opernega sveta tiče, ga vidim kot trdo delo, ki je povezano z veliko ljubeznijo in tudi predanostjo, odprtostjo in odrekanji. Po drugi strani pa gre za obrt, ki se je priučiš, in v tem smislu je obrtnikov veliko. Na splošno pa je tako, da je pravi umetnik, glasbenik ali pevec vedno zelo preprost, ali kot govori prispodoba, prazen klas stoji pokonci, poln pa se sklanja.
Kakšna se vam zdi današnja opera? Gre po vašem mnenju v korak s časom ali je obstala?
Gledališče in tudi opera morata iti v korak s časom. Mislim, da mora biti ustrezno prezentirana in ne sme ostati neki historični monument v zgolj zgodovinskem kontekstu. Je pa jasno, da je to draga umetniška forma, od česar je odvisno veliko.
Neki hrvaški kolega se je pred nekaj leti odločil za precej drzen ali vsaj nenavaden poskus znova in dodatno opero približati širšemu in mlajšemu občinstvu. Z ekipo tudi obiskujejo šole, domove za starejše in podobno, čemur bi lahko rekli opero peljati iz opere. Nekateri so to označili za nezaslišano, neprimerno ... Kaj menite o tem?
To se mi zdi odlično in to zelo podpiram. Treba je začeti že pri izobraževanju mladih, na drugi strani pa producirati opere, ki so napisane za mlajšo publiko. Menim, da mora biti opera kot umetniška zvrst dostopna in manj elitistična. Ključ je v prezentaciji, skozi pravo teatraličnost nasloviti in komunicirati z mlajšo publiko, da bodo razumeli, za kaj gre. Konec koncev je to tudi publika prihodnosti.
Kaj menite o združevanju opere s popom? Recimo Il Divo? Bi tudi sami naredili kaj podobnega?
Bi, na svojstven način. Povzemanje nečesa, kar že obstaja in je tržno preverjeno, mi ni zanimivo.
Kakšnih opernih vlog si želite? Katere so najbolj idealne za vas?
Uživam v dramskih in koloraturnih vlogah, kjer je razpon oziroma obseg glasu širok. Te so zame tudi najbolj idealne.
Vas utegne operna pot peljati tudi iz Slovenije za dalj časa ali celo za stalno?
Nikoli ne reci nikoli!
Marsikomu se zdi zelo posrečeno, da nastopate v operi Nikogaršnja hči. Sicer gre za naključje in tudi dela niste naslovili vi, a vendarle. Ste namreč vse prej kot nikogaršnja hči. Je to, da je vaša mama Elda Viler, prednost ali ovira?
Mislim, da ni ne eno ne drugo, mi zna pa mama s svojimi dolgoletnimi umetniškimi izkušnjami dobro pomagati.
Ali glede na pogostost sploh še opazite besede o izrezani podobnosti z mamo v mlajših letih - lasje, profil, poteze, kretnje, glas ... - zaradi česar vam rečejo tudi mala Vilerica?
Še in na to sem ponosna, sama pa se seveda ne vidim povsem izrezano. A ko gledam mamine stare posnetke, se vedno čudim njenemu neizmernemu glasbenemu talentu, glasu in temperamentu ter svojstveni osebnosti, tako mi večkrat uide tudi kakšna solza, priznam. Ob tem se vedno zavem daru in zelo sem hvaležna ter ponosna, da tudi sama nosim to v sebi. Seveda se zavedam enakih kretenj in potez, ki iz mene pridejo podzavestno; geni so geni in ne moreš jih zatajiti.
Mama velja za najboljšo slovensko zabavnoglasbeno pevko vseh časov in za zelo kritično umetnico z visokimi kriteriji. Se je vam, kot mladi izjemni umetnici in njeni hčeri, težko spopadati s tem? Verjetno vas kdaj tudi pokritizira?
Ne preveč, ker sem že sama precej kritična. Lahko rečem, da so se stvari obrnile in danes kritiziram jaz njo. (smeh) Imava zelo podoben okus ter mnenje, tako da ne potrebujeva dosti besed, se že ve, pri čem smo. Ko sem v najstniških letih začenjala pevsko pot, je bila njena kritičnost zame kar naporna, vendar sem se ji s trmo in svojeglavostjo spretno izvijala in počenjala stvari po svoje, kar je sprejela in se na to navadila. Saj si ne more drugega kot priznati, da je bila sama v enakih letih povsem ista, mi je babica vse povedala. (smeh) Je pa res tudi, da je moje delo vzljubila in danes komaj čaka, da pride na koncert ali operno predstavo, v kateri nastopam. Vesela ali manj vesela sem vsake njene kritike, ki mi tudi največ pomenijo.
Napisal: Roman Turnšek
