Ana & Štefko: "Vstajanja se ne navadiš"

Vir: Story
11. 10. 2013

Ana Praznik in Štefko Bratkovič sta svež voditeljski par, ki že mesec dni zbuja poslušalce Radia Center. Zaupala sta nam, kako sta se navadila na zgodnje jutranje ure in drug na drugega.

Jutranji program vodita dober mesec dni. V tem času sta nedvomno ugotovila, ali sta bolj večerna ali jutranja človeka ...

Ana: To, da sem jutranji tip, sem ugotovila že pred leti, ko sem delala kot producentka jutranjega programa in sem zjutraj vstajala ob petih. Zdaj se zbujam ob štirih in je to, da sem jutranji človek, velik plus.

Štefko: Tudi mene zgodnje vstajanje spremlja že zadnjih nekaj let, tako da sem se v tem času že nekako spremenil iz večernega v jutranjega človeka. (smeh) Čeprav se vstajanja pred četrto uro zjutraj verjetno nikoli ne navadiš.

Story: Kateri je zjutraj bolj zaspan in kateri skrbi za dobro voljo in razpoloženje  v studiu?

Ana: Zagotovo je večja koma Štefko. In zjutraj spominja na Kitajca, ki hrepeni po prvi jutranji kavi, da ga malo zbistri. Sama zjutraj navadno nimam 'zakomiranih' trenutkov. Od trenutka, ko se zbudim, sem budna in dobre volje.

Štefko: Sam zjutraj potrebujem nekaj več časa, da se dokončno prebudim, oziroma svoj čas za zagon, zato tudi prihajava prej na radio, da se pripraviva, 'ogrejeva' in razmigava usta. Za vzdušje pa skrbi vsak po svoje, tako da nama nikoli ni dolgčas.

Katere so prednosti in katere slabosti vstajanja ob pol štirih zjutraj?

Ana: Zgodnje vstajanje je super, ker se ti dan hitro začne in se ti lahko v dnevu tudi veliko zgodi. Če ne bi tako zgodaj vstajala, poleti nikoli ne bi videla toliko sončnih vzhodov, kot sem jih v zadnjih letih. Je pa res, da so večeri potem zelo kratki, pa tudi družabno življenje je med tednom bolj dolgočasno. Ko gredo vsi ob devetih na pijačo, grem jaz pač spat.

Štefko: Če bi razmišljal o slabostih, bi mi bilo težje. Po programu sledijo redakcijski sestanki in priprava programa za naslednji dan, kar pomeni, da okoli enih načeloma končamo. To, da lahko vse popoldne preživim s svojimi otroki, sta zame največja prednost in motivacija za vstajanje ob nečloveških urah.

Zaupajta nam, katera je tista 'droga', ki zjutraj najbolj zaleže, da čez dan nismo premikajoči se zombiji?

Ana: Kaj pa vem. Menim, da jutranja prha vedno dobro dene. Človeka zbistri, mu požene kri po žilah in takoj se bolje počuti. Sicer pa, ja ... kava ali pa kakšen močen zeleni ali črni čaj.

Štefko: Pravi ljudje, s katerimi začenjaš dan, pa dobra muzika in kava.

Se je v zadnjem času pojavila kakšna pesem, ki jutro naredi znosnejše?

Ana: Kings of Leon vedno prijajo. Ne glede na uro v dnevu!

Štefko: Ja, pesem skrivnostnega zvoka za 30 tisoč evrov na Radiu Center oziroma Anina priredba pesmi Bllured Lines.

Ko smo ravno pri pesmih. Ana, vi ste bili nekoč v zelo uspešnem bendu Bepop. Zaupajte nam, kako je z vašo glasbeno potjo.

Ana: Končala se je, vsaj za zdaj. Po Bepopu sem ustvarjala v skupini House Movement, kjer smo igrali predvsem funk, disko, jazzy-pop muziko. Super je bilo, na vajah smo se zafrkavali, improvizirali, igrali, ustvarjali. Bilo je res zelo lepo obdobje, ki smo ga začasno prekinili. Me pa zadnje čase spet drži ta glasbeno-pevska-ustvarjalna žilica. Bom morala kaj narediti v tej smeri ...

Kaj pa Štefko? Je glasbeno nadarjen ali ima druge talente? Če jih ima, kateri so?

Ana: Zelo je glasbeno nadarjen, vendar tega noče priznati. Ko si včasih na glas navije kakšen komad, ki mu je všeč, se sprosti in spozabi. Takrat začne peti, in to kar dobro. Ima pa en zelo poseben talent - zelo dobro oponaša Jana Plestenjaka.

Prebujate se s poslušalci, ki z vama delijo prenekatero zgodbo. Se spomnita katere, ki se vaju je še posebno dotaknila?

Štefko: Ana, ti imaš eno zanimivo zgodbo ...

Ana: Veliko takšnih zgodb je. Spomnim sem, da sem se konec poletja pogovarjala s poslušalko. Delala sem anketo in po končanem pogovoru mi je zaupala, da je med dopustom izgubila moža ter ostala sama z dvema majhnima otrokoma. Zelo me je pretreslo in je najprej nisem želela spraševati naprej. Vendar je vztrajala, da nadaljujeva pogovor ... Češ da je dobro, da razmišlja še o čem drugem in da se vsaj za trenutek zamoti. V tistem trenutku sem se počutila zelo majhno s svojimi nepomembnimi težavami in zelo ponosna nanjo, da je bilo kljub težkim okoliščinam v njenem glasu slišati upanje.

Pred časom ste z vlakom na Pikin festival vnovič peljali socialno ogrožene družine. Organizirali ste tudi koncerte, s katerimi ste pomagali prizadetim v lanskih poplavah. Vaš radio ima očitno tudi takšen posluh za svoje poslušalce.

Ana: Že od nekdaj želimo po najboljših močeh pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč. To bomo počeli tudi v prihodnje in poslušalci se vedno lahko zanesejo na nas.

Štefko: Ne trudimo se biti dobri, poskušamo biti dobri vsak dan! Tudi to je naše poslanstvo in zato se lotevamo vseh takšnih projektov. Ker se čutimo moralno dolžni to početi. Da ljudem v težavah resnično pomagamo in jim vlijemo upanje ter kaj izboljšamo.

Andreja Korenčan

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 41/2013

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story Story 41/2013

Story Story 41/2013, od 02. 10. 2013