Pevka Ana Soklič je na slovenski glasbeni sceni že kar nekaj let, prepoznavna pa je postala na šovu X Factor, zaradi katerega pravi, da je danes točno tu, kjer si želi biti, vsaj kar zadeva glasbo. Vsekakor pa zanjo pojem slava ne obstaja, zato se vztrajno izogiba vsemu, kar bi jo z njo lahko povezovalo.
Story: V tem obdobju je čas za nove začetke. Ste obrnili kakšen nov list v svojem življenju?
Delno. Imam precej bolj jasno predstavo o svojem delu, postavljen cilj, polno sem zaposlena, tako da niti nimam časa za pretirano razmišljanje o vsem mogočem, kako naj bi kaj bilo. (smeh)
Story: Pridno snemate nove skladbe, ki bodo kmalu izšle na albumu. Čutite, da s tem izpolnjujete svoje sanje?
Album imam že posnet, da še ni izšel, pa je razlog povsem posloven. Nameravam ga izdati marca, takrat načrtujem še predstavitev v tujini. Seveda bo promocija tudi doma, verjetno nekje v Ljubljani, za slovensko občinstvo. Prioriteta pa je predvsem tujina, saj bo album v celoti v angleškem jeziku. Bom pa te dni, prihodnji teden, izdala singel z naslovom Hello! skupaj z videom, ki sem ga pripravila te dni. Poleg tega pa pripravljamo tudi video, v katerem bom v živo z Gašperjem Kačarjem in Bojanom Simončičem predstavila del albuma v akustični izvedbi.
Story: S sodelovanjem na šovu X Factor so se vam odprla vrata v smislu novih možnosti, spoznanj in sodelovanj. Pa je res tako ali se spet trudite pustiti pečat na slovenski sceni tako kot pred leti?
Sem zelo zadovoljna, srečala in spoznala sem kar nekaj prijetnih ljudi, glasbenikov, s katerimi se družimo. Večkrat so me že povabili k sodelovanju, pela sem v Operi, imela kar nekaj nastopov na prireditvah, sicer zaprtega tipa. Moj repertoar je precej zahteven za živo izvedbo, zato sodelujem z glasbeniki, ki imajo dovolj izkušenj, kajti igramo precej standardnih, klasičnih pesmi, ki zahtevajo veliko znanja. Lahko omenim sodelovanje s plesnim orkestrom RTV SLO, skupino Šok, Otom Pestnerjem, Vox Arsana, s katerimi smo postali pravi prijatelji. Z Jernejem Brencetom, ki je sicer profesor violine na ljubljanski glasbeni akademiji, pa dokončujeva še en slovenski album samospevov, šansonov, za katerega so besedila prispevali naši znani pesniki: Neža Maurer, Maruša Krese, Mila Kačič, Jani Kovačič in drugi.
Story: Vam je zdaj kaj laže kot izvajalki, ko vas občinstvo bolj pozna?
Res mi je zdaj laže, saj poslušalci večinoma vejo, kaj od mene lahko pričakujejo.
Story: Kaj menite o naši estradni sceni?
Nič posebnega, vsekakor nekega presežka ni pričakovati. Slovenci imamo zelo radi smučanje in šport sploh, ko gre za glasbo, pa dajemo prednost zabavi in ljubiteljski kulturi. V teh kriznih časih je to verjetno povsem logično in pričakovano.
Story: Se počutite kot del nje in poistovetite s prevladujočimi vrednotami?
Ne, ne počutim se del te prevladujoče miselnosti in tudi vrednote imam verjetno malo drugačne. Razmere, v katerih zdaj živimo, niso padle z neba, nihče nam jih ni vsilil, preprosto se zdaj vsi samo čudijo, da je nastopila kriza, s katero seveda nihče ni zadovoljen. Politiko imamo pač takšno, kakršno si zaslužimo, sami smo jo izvolili.
Story: Kaj menite, da je najhujša plat 'slave'?
O tem bi vedeli več povedati tisti, ki se imajo za slavne! (smeh)
Story: Ste že imeli kakšno negativno izkušnjo zaradi svoje prepoznavnosti?
Ne. Ljudje velikokrat pridejo do mene in me spodbujajo, naj nadaljujem. Neverjetno, kako znamo biti Slovenci v osebnem stiku prijazni in dobrosrčni, tega občutka žal v medijih oziroma anonimni komunikaciji ne premoremo prav pogosto.
Story: Če bi imeli možnost, da bi za en dan zamenjali življenje s svetovno zvezdo, katero bi izbrali?
Ne bi zamenjala. V svoji koži se počutim odlično, ne sanjam več o nekih obljubljenih svetovih.
Napisala Anja Kontrec
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del