Za Andraža Hribarja se zdi, kot da je na glasbeno sceno stopil leta 2001, ko je na Emi zapel eno od najlepših slovenskih skladb vseh časov Življenje je – in na koncu zapeljivo pomežiknil. A se je vse začelo že veliko prej ...
Na glasbeni sceni ste se pojavili veliko prej kot pred 15 leti, kajne?
Ja, pri 13 letih sem prvič igral na RTV SLO v živo z bendom. Super občutki.
Prepoznavni pa ste postali šele s skladbo Življenje je ...
Ta pesem je šla globoko med ljudi in, ja, po njej sem še vedno prepoznaven, čeprav so sledile še bolj prepoznavne pesmi.
Ste že od vsega začetka tudi avtor svojih skladb?
Da. Pišem že od otroških let. To imam v sebi. Pisal sem tudi za mladostniške skupine, v katerih sem igral.
Koliko pa ste sodelovali z drugimi avtorji?
Z drugimi avtorji sem sodeloval zelo malo. Sem ter tja sem vzel kakšen tekst ali del muzike, ki mi je bil všeč.
Kateri od slovenskih avtorjev pa vam najbolj 'sede'?
Tu bi izpostavil tekstopisca Dušana Bižala, ki je naš družinski prijatelj. Njegov je del teksta za Življenje je. Pomemben del pa je prispeval moj oče, Milan Hribar, tudi glasbenik, ki je napisal besedilo za zdaj že legendarno pesem Moja moja. Bila je največkrat predvajana pesem v letu 2002.
Katera skladba pa je po vašem mnenju vaš največji hit?
Težko ocenim, katera je res največji hit. Če sklepam po predvajanju na radijskih postajah, so to pesmi: Moja moja, Ognjen obroč, Življenje je, Kaj mi delaš ...
Zmagovalki Slovenske popevke napoveduješ podobno usodo kot omenjenim?
Pesem Po čem diši ta dan je posebna pesem. Deluje kot kakšna himna. Ko sem jo na vajah z orkestrom začel izvajati, je bilo tako, kot bi dregnil v osje gnezdo. Glasbeniki in ljudje s televizije so prihajali k meni in mi govorili o izkušnji s pesmijo. Nekateri so mi kar vnaprej napovedovali zmago. Pesem v resnici nekaj premakne v človeku. Meni še vedno dvigne dlake pokonci.
Verjetno glasbenike zabolijo komentarji, kakršne je dobila na primer zadnja popevka, ko se je po njej pljuvalo kar vsevprek?
Če po pravici povem, nisem prebral še nobene negativne kritike na to temo. Kar presenečen sem nad vprašanjem. Do zdaj sem dobival toliko lepih besed, pohval, čestitk. Sama pozitivna energija. Težko komentiram to vprašanje.
Kaj pa ena od oznak, ki je letela na vas, da ste amaterski pevec? Vam je jasno, kaj je bilo z njo mišljeno? In kdo je potem v Sloveniji po vašem mnenju profesionalni pevec?
Veste, po toliko letih umetniškega dela na slovenski glasbeni sceni, po štirih posnetih samostojnih ploščah, po stotinah nastopov, po vseh nagradah, npr. za najboljšega pevca debitanta, za najboljšo izvedbo na festivalu šansona, se lahko ob takšnih pripombah samo mirno nasmehnem.
Vas kdaj zaradi podobnih negativnosti prime, da bi glasbo pustili?
(smeh) Zaradi enega ali dveh zlobnih, kvazinovinarskih šalabajzerjev pa že ne bom pustil svoje velike ljubezni. (smeh) Res pa je tudi, da sem že davno prebolel to, da moram biti vsem všeč. Žal je v vsakdanjem življenju to nemogoče.
V domačem Kočevju ste zelo priljubljeni, samo v zadnjih nekaj mesecih ste imeli kar nekaj nastopov.
Oh, to moje Kočevje. Napisal sem pesem Rad se vračam v Kočevje. To je bilo še takrat, ko sem se iz Ljubljane s faksa vračal domov po denar in oprat perilo. Rad imam to mesto, ujeto v prekrasne gozdove.
Se mi samo zdi, ali ste imeli v zadnjih nekaj letih malo glasbenega premora?
Zadnjo ploščo Narobe ton sem izdal leta 2009. Od takrat sem pripravljal novo ploščo, ki jo pravkar snemam. V glasbi je tako – enkrat si bolj popularen in seveda bolj viden, drugič manj. Delam pa brez prestanka in se na preostalo ne oziram. Pišem pesmi, snemam, nastopam in uživam.
Za družino imate dovolj časa? Kaj skupaj počnete v prostem času?
Čas za dekle in otroke si vedno vzamem. Družina je na prvem mestu.
Gre kateri od otrok po očkovih stopinjah?
Vitan in Nana igrata klavir, Nana se uči tudi balet. Če bosta šla po mojih stopinjah? Naj se sama odločita.
Si imidž za na oder zamislite sami ali to prepustite ženi Evelin ali morda kakšnemu strokovnjaku?
Običajno imidž prilagajam vsebini pesmi. Poskušam si ustvariti neki koncept, ki ga potem zaupam stilistu.
Pred veliko leti ste mi ob izidu svojega albuma, ki ste ga opremili s fotografijami iz živalskega vrta, dejali, da je to, da si iz Kočevja, včasih tudi prednost, ker si lahko malo poseben, pa vsi to tolerirajo. Je še tako ali so se časi spremenili?
Še je tako. In ponosni smo na to. (smeh)