Andrej Predin novinarsko pero velikokrat zamenja s pisateljskim, segajoč v preteklost. S tem, da je glede pisanja, kakor tudi glede življenja, starokopiten, še iz časov, ko so se stvari gradile za večnost, kar knjige tudi so.
Bi lahko rekli, da se v svojih knjigah vračate v preteklost?
Ko začneš pisati, zelo pogosto posegaš po stvareh, ki jih poznaš. Ponavadi so to odnosi iz preteklosti, ki potem temu, kar napišeš, dajejo določeno stopnjo verodostojnosti, in si tudi ni treba v tolikšni meri izmišljevati likov. Recimo, ameriška šola kreativnega pisanja ima pravila, kako je treba oblikovati lik, da je zanimiv in prepričljiv. Če pa vzameš lik iz preteklosti, ki je že izdelan, se marsičemu izogneš. Eno je to, da govoriš o lastnih izkušnjah, drugo pa je, da jemlješ situacije, ki si jih doživel ali opazoval, in jih ponudiš ali posvetiš kot svoje gledišče ... Verjetno je tisoč pristopov.
Imate bolj ko ne starinski pristop do pisanja?
Starinski pristop imam do življenja na splošno. Očaran sem nad mehaniko, nad konvencionalnimi načini omamljanja, veseljačenja, veselja ... Zdi se mi, da sem obtičal v obdobju, ko so se stvari gradile za večnost, ko so bili odnosi malo manj zapleteni in mogoče zaradi tega bolj kontrastni, zahtevnejši, so pa tudi bili dolgoročni. Ja, sem kar starokopiten, tudi kar se tiče oblačenja in po eni strani glasbenega okusa. Sem pa navdušen tudi nad kakšnimi tehnološkimi dosežki, ki me fascinirajo, ampak ponavadi na koncu sodobna tehnologija pride sama do mene. Prvi mobitel so mi dali, ko niso več prenašali moje konstantne nedosegljivosti. Zdaj se je pri meni doma pojavil LCD-televizor, ker katodna cev, ki sem jo imel prej, očitno ni bila pogodu obiskom. Televizije tako ali tako ne gledam, ker me ne zanima, kakšen film še ali YouTube in temu podobno.
Zanimivo, da ste tudi na nekakšnem ustvarjalnem križišču družin Predin in Pandur, iz katere je vaša žena.
Zdi se mi, da ljudje gravitiramo drug k drugemu, če se pojavijo interesi ali skupne vrednote, ali gre za usodo ali chi ... To, da sem z Ano Pandur, je zame nekaj najbolj naravnega. Prav tako me usmerjata in polnita ambient ter ustvarjalno okolje njene družine, saj je njen oče slikar. Tako se lahko tudi dostikrat vzajemno konfrotirava.
Punce, ki hodi v nočni klub, ne bi mogel spoznati, ker tam zdržim 15 sekund, medtem ko mi je ples ali glasba blizu in lahko takoj kaj opazim. Pandurji so umetniška družina, saj je tudi njen dedek slikar, njena mama pa je modna oblikovalka in ima svoj studio. Smešno pa je, da sem vedno veljal za tehnični tip človeka, pa nisem takšen. Če začne moj mobilni telefon kaj od mene zahtevati, pokličem Ano, ker ji to gre zelo dobro od rok. Tako sem prvo knjigo pisal še na pisalni stroj, kar je trajalo le en večer. Potem pa so prišli cimri in rekli, da me bodo vrgli ven, če bom nadaljeval. Prvi računalnik sem dobil od dedka in imel je še trde diskete, medtem ko so drugi že veselo uporabljali USB-ključke.
Vztrajno ohranjate svoj svet?
Ne vem, kako so drugi s svojimi svetovi, osebno zelo rad aktivno sanjarim, in to podnevi. Nad nečim se navdušim, si nekaj zaželim, potem o tem sanjarim, raziščem, se zadovoljim in me nič več ne zanima.
Zato na srečo kakšno stvar vržete na papir in nastane knjiga ...
Nikoli se nisem imel za pisatelja. Že v osnovni in srednji šoli sem rad pisal ter potem na fakulteti, čeprav se je med študijem začelo z novinarstvom, ampak nikoli se nisem deklariral s tem, da sem pisatelj. Pišem predvsem zaradi sebe, ker se zabavam.
Se s pomočjo pisanja spoznavate?
Se. Napišeš neke stvari, ki se ti v tistem trenutku zdijo čista resnica, potem pa jih naslednji dan prebereš in si rečeš: 'Še dobro, da tega ni še nihče prebral.' Pogum, ki ga potrebuješ, da si iskren do sebe, je vedno v konfliktu s podobo, ki jo hočeš puščati o sebi. Pri tem se mi zdi, da moraš opustiti ta kritični moment, knjiga lahko prenese marsikaj; sicer bralci ne morejo prenesti vsega, papir pa vse prenese. Najboljše je, ko se med pisanjem zabavam in se ne obremenjujem s tem, kaj si bodo ljudje o tem mislili. Se je pa kdaj že zgodilo, da sem moral napisati kakšen članek, ki je bil nekako oglaševalski. Pač tudi to včasih narediš ...
Mar niso kompromisi del življenja?
Ana je, recimo, tega popolnoma nesposobna, ni pripravljena na noben kompromis in sva zaradi tega imela dostikrat spor. Tega se zdaj tudi sam učim. V knjigi 'Prihodnost d.o.o.', ki je v nastajanju, se ukvarjam z malimi kompromisi, ki te pripeljejo v situacije, ko si v krču. Nemalokrat si rečeš, še to bomo potrpeli, raje ne bom ničesar rekel, zakaj bi zdaj vse to gorje vzel nase ... Knjiga 'Prihodnost d.o.o.' je refleksija za nazaj, dogaja pa se zdaj in je tudi nekako vizionarska kot zaključek prvih dveh: 'Na zeleno vejo' in 'Učiteljice'. Liki in dogajanja se v vseh knjigah povezujejo. Bom pa s to knjigo zaključil določeno obdobje ...
Kako to, da ste vmes prešli še na otroško in mladinsko literaturo?
Mladinska literatura je povsem posebna disciplina. Pravzaprav sem bil v to napol zapeljan s tem, da sem za neko revijo pisal kratke zgodbe, ki so zbrane v knjigi 'Gnusna Kalnica'.
Potem pa ste napisali še otroško knjigo 'Mica pri babici'.
S hčerko sva prebrala ogromno pravljic. Nekateri avtorji so me navdušili, nekateri pa razočarali. Želel sem se poskusiti v tem in obenem poiskati nekaj, kar ni klasični pristop, ampak da ima svoj značaj. Zdaj je zunaj prva knjiga iz zbirke o Mici, 'Čarobni cilinder', tako da še ni povsem jasno, kam to vodi. Pišem že naslednjo knjigo iz te zbirke, 'Pirate iz dežele Merikaka'.
Bo tudi naslednje knjige iz zbirke o Mici ilustriral Marjan Manček?
To z Mančkom pa je sploh najbolj frajersko. Zelo sem želel, da knjige o Mici ilustrira Manček, in vesel sem, da mi je uspelo. Med procesom nisva imela nobenih stikov. Tudi med pisanjem ne opisujem, kakšni so liki videti. Njegove ilustracije so tako blizu tem predstavam, da mi je vzelo sapo. Poseben občutek je, ko se liki znova predstavijo skozi oči ilustratorja, je prav vau. Na koncu sva se lahko skupaj veselila, je kot delo v tandemu. Zdaj se že veselim druge knjige, ker je bila prva nekakšen pilot v seriji knjig o Mici, ki še sledijo.
Tudi z Mico se vračate v preteklost, tokrat v svet starih staršev, pri katerih je vse drugače kot doma.
Temu pravim blazinjenje, ki so ga otroci deležni pri babicah. Ta svet je z ostrimi robovi, obenem pa se otrokom ves čas ustvarja iluzija, po eni strani o njihovi izjemnosti, po drugi strani pa z blazinjenem sveta. Mica ve, kje so strogi okviri, kako je doma in kako pri babici. Pri babici so vse osnovne vrednote, vrednote iz mojega otroštva. Imel sem vikende pri babici, kjer se je podiralo pohištvo, lahko mi je pekla palačinke ves dan, bilo je najboljše. Iti k babici je bil praznik. Potem pa spet domov in v šolo. Babice še danes prevzemajo veliko vlogo pri vzgoji otrok. Nimam te sreče, da bi najina hčerka imela babico v Ljubljani, ampak ko gremo k babici, je to to. Z veseljem opazujem, kako ima z babico in dedkom stvari urejene po svoje. Šele prek njihovega odnosa so postale nekatere stvari jasne. Kot otrok sem mami govoril, da bi imel opico, pa mi je odgovorila: 'Bom jaz tvojim otrokom kupila opico, prav?' Zdaj mi je jasno, zakaj mi je tako odgovorila.
Niste dobili opice, ste pa avtor knjig, v katerih lahko napišete, kar si zaželite.
V romanu si glavni, ni nobenih ovir, čeprav se tudi tam držiš določenih pravil.
Napisala: Suzana Golubov
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
