Anja Križnik Tomažin je dokaz, da ima uspešna poslovna ženska lahko v življenju tudi drugo plat, kar je v njenem primeru zabavno družinsko življenje, ki je vse prej kot običajno. Z možem Matejem sta ljubitelja kajtanja, s hčerkama Loro in Lilu pa imajo še eno strast - nenavadne hišne ljubljenčke.
Story: Menda imate doma novega družinskega člana?
Ne boste verjeli, ampak naš novi član je ameriški gož Felix Brezzobi. Že od nekdaj sem si želela kačo in nekako imam takšno srečo v življenju, da se mi prej ali slej želje uresničijo. Že kot punčka sem sanjala o kačah, zdele so se mi tako fenomenalne živali in spomnim se, da sem rekla, da bom, ko bom imela svoje stanovanje, imela doma tudi sobo s terarijem. V srednji šoli sem za teden dni od prijatelja dobila njegovo kačo z imenom Queen in od takrat ta želja ni zamrla.
Story: Kako pa je Felix našel mesto v vaši družini?
Tudi moj mož Matej je ljubitelj bolj nenavadnih domačih ljubljenčkov in tako sem mu pred leti za rojstni dan kupila kameleona, kar pa se je izkazalo za bolj zahtevno nalogo, kot smo si predstavljali. Zahteva namreč kar nekaj pozornosti, še sploh pri hrani, saj je predvsem žive čričke. Ker je bil naš Felix dokaj neješč, je bilo z njim kar nekaj dela, na koncu pa je na žalost zbolel in smo ga morali uspavati. Njegov terarij smo obdržali in po nekem času smo se začeli spraševati, kaj naj z njim. Razmišljali smo o različnih vrstah kuščarjev, tudi o legvanu, ki ga je Matej nekoč že imel, a žal zraste do velikosti, ki ne bi bila več primerna za naš terarij. Ko smo bili poleti na morju, je imela hčerka Lilu igračko kačo in tako se je porodila ta zamisel. Nekega dne sta Matej in Lilu prišla domov in hčerka mi je z navdušenjem rekla, da imata presenečenje zame. Takoj sem klicala svojo mamo, da se mi je uresničila želja. Tako smo dobili novega člana. Prvo ime je dobil po kameleonu Felixu, Lilu pa je izbrala vzdevek Brezzobi.
Story: Za zdaj je Felix še 'mladiček'. Koliko pa zraste takšna vrsta kače?
Goži živijo tudi do 30 let in zrastejo do metra in 80 centimetrov, na srečo pa imamo dovolj velik terarij zanj in to ne bo težava. Vsi smo ga vzljubili, resnično je pravi hišni ljubljenček, z nami se crklja in igra, le na sprehod nam ga ni treba peljati. (smeh) Tudi hčerki sta navdušeni nad njim.
Story: Dekleta si navadno želijo kužka, mucka ali zajčka, tovrstnih živali pa se bojijo. Kako to, da sta Lilu in Lora tako neustrašni?
Že od nekdaj ju z Matejem vzgajava v prepričanju in duhu, da so to lepe živali, zato se strah nikoli niti ni razvil. Večkrat se odpravimo na počitnice v Egipt, kjer lahko najdeš marsikatero žival, tudi v sobi ali na balkonu, in Matej je kot ljubitelj plezalcev že večkrat ujel gekona, da ga je lahko pokazal hčerkama. Potem pa smo ga seveda spustili in bili veseli, da nam bo pojedel ves marčes v sobi in pred njo. Tudi kot družina veliko časa preživimo v naravi, spoznavamo njene prebivalce, kot so deževniki in kobilice, pajki so pri nas doma tako rekoč že domače živali. (smeh)
Story: Kakšni spomini pa vas vežejo na vaše otroštvo?
Čudoviti. Bili smo velika družina, mama, oče in tri dekleta pa še mačka. Med tednom smo bili v Ljubljani, vikende pa smo preživljali ob Cerkniškem jezeru, kjer imamo počitniško hišico, in prav zato sem se bolj kot mestno dekle počutila kot otrok narave. Bila sem radovedno dekle, večino časa se preživela na prostem in raziskovala svet, od tu izhaja tudi ljubezen do živali. Vseskozi se je nekaj dogajalo, v osnovni šoli sem obiskovala likovni in dramski krožek, pevski zbor, trenirala sem odbojko, igrala sem klavir. Ko se takole spominjam teh časov, resnično vidim, kako sem uživala.
Story: Pa ste se sestrami dobro razumele? Je bilo več prepirov ali druženja?
Seveda smo se tudi prepirale, ampak nikoli blazno resno. Sestri sta bili moji vzornici, Petra je bila plesalka, zato sem si pogosto izposodila njene kostume in se pretvarjala, da nastopam. Nina je trenirala odbojko in seveda sem jo potem tudi sama, obe sta obiskovali dramski krožek in seveda sem ga tudi sama. Čeprav sem nekako sledila njunim stopinjam, pa sem se v tem krožku dobro znašla in prvič začutila ljubezen do igre. To je bila prva stopnička, ki je pripomogla k vsemu, kar počnem danes.
Story: Torej med vami ni bilo tekmovalnosti in tipičnega sestrskega rivalstva?
Nikoli. Zavidala sem jima le takrat, ko sta bili že dovolj stari, da sta šli sami v kino, jaz pa še nisem smela z njima. In ko sta obe odšli na izmenjavo v Frankfurt, sem si zelo želela, da bi šla lahko z njima, ampak sem bila še premajhna. Ko sem bila najstnica, pa sta se že odselili od doma, in čeprav sem bila v tem obdobju v nekem pogledu edinka, nikoli nisem imela občutka, da mi kaj manjka. Vedno smo držale skupaj, danes, ko imamo vse svoje družine, je medsebojna vez še toliko močnejša. Imeti sestri mi pomeni največje bogastvo, zato sem tudi sama želela imeti več kot enega otroka.
Story: Kaj pa je tisto, po čemer sta vama vaši hčerki najbolj podobni?
Lora je za zdaj še premajhna, tako da bomo morali še malo počakati, njena trma pa zagotovo ne ostane neopažena. (smeh) Lilu pa je mala igralka, že zdaj se rada 'lišpa' pred ogledalom, preoblači, obožuje kostume, in ko sem iskala svoje otroške fotografije, sem opazila, da sem bila tudi sama takšna.
Napisala Anja Kontrec