Bine Volčič, ki smo ga spoznali kot strogega, vendar izjemno simpatičnega šefa kuhinje v šovu Gostilna išče šefa, se je kot otrok veliko raje kot po dvorišču vrtel v mamini kuhinji. Strast do hrane ga je vodila tako daleč, da je spakiral kovčke, prodal svoje imetje in se prese-lil v Pariz, kjer ni zamudil niti enega predavanja na prestižni akademiji.
Story: Svojo strast do kuhanja oziroma takrat še radovednost do dogajanja v mamini kuhinji ste začutili kot otrok. Torej ste bili bolj navdušeni nad lonci in kuhalnico kot pa nad nogometno žogo kot vaši vrstniki?
Ja, res so mi okusi že kot otroku veliko pomenili, rad sem opazoval mami med pripravljanjem kosila, z očetom pa sem redno hodil na kranjsko tržnico in do lokalnih kmetov, kjer sva kupovala meso, zelenjavo ... Sicer pa sem v mladosti rad tudi 'letal po gmajni', s prijateljem sva postavila hišico na drevesu, od športov pa sem največ časa preživel na kolesu.
Story: Se spomnite svojega prvega 'eksperimentiranja' v kuhinji?
Moj prvi lastni kuharski eksperiment se je zgodil pri sedmih letih - bananin mlečni šejk po receptu iz moje prve kuharske knjige Otroci kuhamo in pečemo, ki sem si jo izbral v prvem razredu osnovne šole. Kolikor se spomnim, mi je šejk uspel.
Story: Kuhanje ste opisali kot svoj poklic in poslanstvo, zaradi ka-terega ste pred leti tvegali vse in šli v tujino. Kako se spomnite svoje prve izkušnje v Parizu?
Izkušnja šolanja in dela v Parizu me je naučila, da moramo kuharji predvsem spoštovati sestavine in kulinarično tradicijo. Šele s trdnim znanjem o osnovnih kuharskih tehnikah se lahko igramo z okusi, vse pa mora biti podrejeno tudi strogemu sistemu v kuhinji, kjer brez organizacije, urejenosti in čistoče ne moremo doseči vrhunskosti.
Story: Je bil kdaj kakšen trenutek, ko ste hoteli odnehati?
Ne, nikoli. Ko smo na šoli dobili skripta za tekoči semester, sem komaj čakal na prikaz teh receptov in da jih bom lahko sam preizkusil. Vsak dan mi je prinesel kakšno novo odkritje, občudoval sem naše profesorje chefe in njihovo znanje. Potem ko sem že redno delal, pa so prišli tudi kakšni težki trenutki, ko me je chef 'drilal' in me nadiral za vsako malenkostno napako - vendar sem vedel, da je vse to delal z namenom, da bom učinkovit kuhar v naši brigadi. Absolutna hierarhija in 'vojaški' sistem sta pač nujna pogoja, da smo lahko dvakrat na dan postregli 90 gostom v dveh do treh urah z meniji s tremi ali štirimi hodi. In vsak krožnik je bil na ravni dveh Michelinovih zvezdic.
Story: Študij na prestižni kuharski akademiji Le Cordon Bleu ste končali kot eden najboljših študentov. Koliko učenja, truda in odpovedovanja je bilo vloženega v to?
Predvsem sem moral najprej potlačiti svoj ego in nekako pozabiti vse svoje znanje od prej. Pred prihodom na šolo sem bil namreč trdno prepričan o svojih kuharskih sposobnostih, a sem kmalu uvidel, da so moje osnove kuharstva obupne in da bom le z natančnostjo in prizadevnostjo dosegel visoko raven, ki so jo od nas pričakovali profesorji chefi. Ves čas sem razmišljal o hrani in receptih, sestavinah, tehnikah, postopkih in kemijskih spremembah, ki nastajajo med pripravo hrane. Nikoli nisem zamudil v šolo, saj sem užival v vsaki minuti, preživeti v naših šolskih kuhinjah. Odpovedovanje je bilo zgolj finančne narave, ampak to se mi ne zdi omembe vredno.
Story: Pariz velja za eno najbolj romantičnih mest na svetu, kar dokazuje tudi dejstvo, da ste tam spoznali ljubezen svojega življenja. S čim vas je najbolj očarala vaša boljša polovica?
Očarala me je s svojo osebnostjo, preprosto sva se takoj ujela in tudi zaživela skupaj. Prvič sem ji jaz kuhal, bilo ji je všeč in tako je kuhanje ostalo v moji domeni. Tudi profesionalno si nisva konkurenca - jaz se lahko posvetim kuhinji in kulinaričnemu izobraževanju, ona pa poskrbi za organizacijo posla in vse drugo.
Story: S čim pa najraje pockrljate svojo drago?
Najbolj je vesela, ko iz 'praznega' hladilnika pripravim kaj okusnega za na mizo.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del