V življenju vsakogar pride trenutek, ko se spremenita življenjski slog in tempo. Za ene naključje, za druge preventiva, za tretje nuja. Pred dejstvo je bil pred kratkim pahnjen tudi bivši poslanec in trboveljski župan Bogdan Barovič.
K temu ga je prisililo prav življenje kot takšno, in to dobesedno. Njegov povsem spremenjeni vsakdan je namreč posledica zdravstvenih težav in zahtevne operacije, ki ga je opazno zaznamovala v več pogledih.
Čeprav bivši, zagotovo eden izmed najprepoznavnejših slovenskih televizijskih in političnih obrazov je pred dobrimi tremi meseci prestal zahteven poseg. Njegovo srce je namreč delovalo le še 20-odstotno, zaradi česar je bila nujna vstavitev spodbujevalnika z defibrilatorjem. Operacija, ki jo je dobro prestal, mu je z nekakšnim vnovičnim rojstvom odprla nova poglavja v knjigi življenja. In to poglavja, ki niso lahka in s katerimi se je težko sprijazniti, sploh pa živeti. Bogdana je krepko sesulo, čeprav je priložnosti nadvse vesel.
Okreva fizično in psihično
"Šlo je za operacijo, s katero so mi zarezali štiri centimetre v dolžino in pet v globino nad srcem, kamor so vstavili spodbujevalnik. Hvaležen sem profesorju doktorju Zupanu in mladi ekipi strokovnjakov na KC v Ljubljani, saj so mi v bistvu rešili življenje. Zdaj okrevam na dveh poljih, kot bi se reklo. Fizično in psihično, pri čemer lahko odkrito priznam, da psihično zame poteka še veliko počasneje," pravi.
Bil je eden tistih, ki se preprosto ne znajo ustaviti. Skoraj 40 let je zagnano deloval pri različnih stvareh, nemalokrat je delal tudi po 14 ur na dan. Potem pa se v enem samem trenutku spremeni dobesedno vse. Ima preverjeno zdrave žile, pljuča in drugo, čeprav kadi 42 let. Nikoli ni imel infarkta, ne težav s srcem. Potem pa lepega dne povsem nenadoma in povsem nepričakovano ...
Spoznal depresijo
Kot pravi, je edini razumen medicinski razlog virus, ki je posledica nečloveških naporov in stresa. Virusnemu meningitisu je uspelo priti tudi v srčno mišičevje, kar se lahko zgodi le ob izjemni oslabitvi imunskega sistema. Posledice niso lahke, a lahko bi bile katastrofalne. V njegovem primeru je z vstavitvijo takšnega spodbujevalnika zagotovljeno, da bo delovanje srca ostalo na 20 odstotkih in se ne bo več manjšalo. Če bi padlo na 10, bi bila edina rešitev le še zamenjava srca. Zato je neizmerno hvaležen zdravnikom in za takšen zdravstveni sistem.
Pravi, da je medicina pri nas v svetovnem vrhu. A čeprav mu je rešila življenje, ga ne more obvarovati pred spremljajočimi posledicami. "Na lastni koži sem občutil, kaj je depresija, bojim se odprtih prostorov, imam občutek manjvrednosti. Zapiram se med štiri stene in se prebijam, kot pač znam. Težave premagujem s pomočjo družine, petih prijateljev in motorja, s katerim kdaj na kratko kam skočim. Družina me zelo podpira, za kar sem neizmerno hvaležen. Jemljejo me, kakršen sem, a z omejitvami," dodaja.
Vendar se mora s potjo, ki je pred njim, spopadati sam. Še vedno čaka na dokončen odziv telesa, ali bo to sprejelo ali zavrnilo tujek, vsajen z operacijo. Fizični del rehabilitacije je tvegan. Vsaj pol leta okrevanja, ko se po eni strani razširjeno srce preoblikuje in izenačuje. Poskuša biti primerno aktiven, kar pa je vse prej kot lahko.
"Kot znova hoditi se učim prilagajati popolnoma novim okoliščinam. Groza me je, denimo, da me, ko prehodim trikrat po 16 stopnic, to utrudi. Leta dolgo sem bil aktiven športnik. Poskušam čim bolj poslušati telo. Kot sem rekel, sem postal invalid. Pika. Prej ali slej bom moral to sprejeti, čeprav se sprijaznil ne bom nikoli," nadaljuje. Največje težave so negotovost, nevednost, nepoznavanje, izgubljenost in zmedenost, zaradi česar je prestrašen. Šele konec leta bo pravzaprav sploh izvedel, kaj je in bo z njim.
Uradno invalid
Posedanje doma, nezmožnost in prepoved početja marsičesa – to je najtežje. Ubijanje časa, ko bi veliko lažje shajal z delovnimi obremenitvami do neke meje. Znajde se, kot pač se. Poskuša kar najbolj kompenzirati s slikarstvom in pisanjem.
"Opazil sem zanimiv pojav pri slikanju, začel sem namreč slikati različne vloge in poklice, v katerih bi se z veseljem znašel in poskusil. Kot solinar ali mornar, denimo. Naslikal sem tudi sliko upehanega moškega, ki navkreber vleče veliko pretežek voz. Gre za nekakšen avtoportret, s prikazom nalaganja bremen v preteklosti," pravi.
Lotil se je tudi pisanja nove knjige. Po kriminalnem romanu Barabe živijo dolgo bo tematsko takšna tudi ta knjiga. Ne gre za nadaljevanje, razen po zvrsti, čeprav znova razkriva kriminal, ki ga je zaznal v času političnega udejstvovanja. Razkril bo domišljijsko zgodbo o najdbi orožja, ki jo povezuje z razvpitim ropom SKB.
Kaže, da ga čaka tudi invalidska upokojitev. Kot pravi, mu ne glede na vse to ne diši, čeprav je komisija že dala zeleno luč. "To doživljam kot nekakšen uradni dokončni pečat, da bom do konca življenja invalid. Dokler se sam počutiš, še sprejmeš, ko pa ti povedo tudi uradno ..." pravi.
Na lokalnem radiu pripravi kakšno iz serije oddaj o častnih zasavskih občanih in vsako prvo soboto v mesecu vodi popoldanski program. Med drugim kot nekdanji novinar upa, da bo še družbeno koristen in da se bo vrnil na področja, kjer je bil aktiven. Upanje, pravi, umre zadnje.
Optimist z maršalom
Kljub nezavidljivemu položaju, v katerega ga je pahnilo življenje, se zaveda ljudi okoli sebe. Predvsem družine, ki mu stoji ob strani in za katero se na vse možne načine trudi biti čim bolj koristen. Čez približno štiri leta, če se bodo stvari normalno razvijale, ga čaka zamenjava aparata.
"Poleg upoštevanja zdravniških navodil si diete in omejitve koordiniram tudi sam. Izogibam se vročini, fizičnim naporom, alkoholu, celo kajenje poskušam omejiti – 50-odstotno mi je celo že uspelo, čeprav se mi zdi ironija in celo posmeh, da nisem postal to, kar sem, zaradi cigaret! Poskušam biti optimist, kar ni lahko. Rekel sem si, da moram nekako zdržati do stoletnice, potem pa bo že. Trudim se sprijazniti in živeti s tistim, kar mi je naloženo, a tudi dano," dodaja.
Njegova največja želja je, da bi se mu delovanje srca s pomočjo spodbujevalnika in truda povečalo nazaj na 40 odstotkov. Poskuša se izogibati stresu in naporom, kolikor je le mogoče. "V spodnjem prostoru imam že leta slikarski atelje. Opremil sem ga tudi s predmeti, ki so spomin na lepe stvari, dogodke, ljudi ... Na stenah visijo uokvirjene slike z različnimi motivi iz preteklosti, fotografije družine, več kot 100 let star dedkov radio, knjige in podobno. Še vedno imam obešeno tudi fotografijo pokojnega Tita, saj ne glede na vse nostalgično priča o lepih in drugačnih časih ter vliva vsaj malo optimizma za prihodnost," pokaže svoj najljubši ustvarjalni kotiček. Tam, kjer se zamoti in kamor se umakne od sveta, ki je od nedavnega povsem drugačen, a ga bo moral sprejeti. Hočeš nočeš.
Roman Turnšek za revijo Nova
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču