Pižama: "Poskušam se delati norca iz dejanj, ne ljudi"

Pižama (foto: Aleš Pavletič) Aleš Pavletič
Vir: Story
27. 3. 2014

Na čudovit in sončen dan se organizirani Boštjan Gorenc Pižama prikaže kot nevihta. Ampak ne tista, ki puli hiše iz temeljnih kamnov, temveč taka, ki te posede odprtih ust, saj ga želiš spremljati do potankosti - zabavni stavki iz njega namreč kar vrejo. Na mizi opazi mojo stekleničko radenske in enako naroči tudi on.

Radenska? Zanimiva izbira!

Prija mi ta 'ta zelen'. (smeh) Sliši se tako lepo. Lahko bi bil tudi pelinkovec. Ampak bi moral biti tisti ta pravi, kmečki. Ki te spači. Ki pogreni tako kot zbrana dela socialnega realizma.

Kaj pa vas trenutno greni?

Če že kaj greni, to obrnem. Iz grenivk vsakdanjega življenja stiskam zabaven in okusen, sladek sok. Kaj je, recimo, zdajle kaj aktualnega ... Kako so imeli Pop Design že svoj peti poslovilni koncert. To bi morali narediti tudi mi, komiki. Reči preprosto: "Danes je moj poslovilni nastop," In potem imaš tako vsaj pet nastopov. Najhuje pri tem pa je, da imajo ti bendi, ki imajo poslovilni koncert, jih imajo deset. Tisti pa, ki naredijo 'comeback turnejo', imajo pa samo enega. (smeh)

Kako pa je prišlo do navdiha za sestavek 50 odtenkov njive?

Veliko prevajam, tudi pišem, seveda mi je blizu literatura, in fasciniran sem bil nad fenomenom 50 odtenkov sive. Po treh poglavjih sem obupal, seveda. Me je pa zanimalo, kako se lahko arhetipska slovenska gospodinja poistoveti s tem mučenjem. Raje sem poiskal tisto, kar slovensko gospodinjo res zaboli do srca. In iz te predpostavke sem napisal neki daljši odlomek, ki ga predstavljam tudi v svoji predstavi. Ni zelo erotično, je pa boleče. No, ljudje se temu smejijo.

*Med pogovorom se kar naenkrat izza mojega hrbta pokaže menedžer Andrej Težak - Tešky, ki prinese sveže tiskane plakate.

O, vau! Všeč mi je, ker imate na sliki noge v vedru.

Ja, kar slovensko, a? (smeh) Velika večina materiala je o Sloveniji. Ne ravno splošnih, univerzalnih stvari, kot so razlike med moškimi in ženskami. Zanima me bolj, kaj vpliva na Slovence, kako na nas vpliva literatura, kaj lahko razberemo o nas o tem, da praznujemo pesnikovo smrt, ne pa rojstni dan. In tudi 50 odtenkov njive je lahko neka metafora za različne vidike tega, kaj se Slovencem dogaja, kako živimo, s čim si krajšamo čas ...

Torej ni ruralno branje?

Ne, tisti, ki to pričakujejo, bodo morda malce razočarani. (smeh) Moja ciljna publika je stara od 25 do 50 let. Mlada, aktivna generacija. Ljudje, ki spremljajo, kar se okrog dogaja, ki se morda znajo nasmejati tudi na lasten račun.

Če je o Slovencih, bomo v njej lahko spoznali delček sebe?

Ne, ne boste prepoznali sebe, ampak svojega soseda! (smeh)

Ima pa 50 odtenkov njive tudi dobrodelno noto?

Že drugo leto zaporedoma me je Rotary klub Ljubljana 25 povabil, da sodelujem pri njihovi akciji Stopimo skupaj za šolarje, kjer se zbirajo sredstva za nakup šolskih potrebščin za otroke iz deprivilegiranih družin, okolij, in razmišljali smo, kakšen hec bi se šli. Pogruntali smo, da ne bi bilo slabo, da ponudimo za predstavo, ki sem jo šele pripravljal, predpremierni ogled. Potem je bila tu še simbolika številk: če že govorimo o 50 odtenkih, naredimo to stvar ekskluzivno. V prodajo smo dali samo 50 vstopnic, vsaka je bila 50 evrov in vsak je s to vstopnico omogočil nakup potrebščin za dva učenca.

Radi pomagate?

Mi, ki smo znani, imamo neko odgovornost, da lahko pomagamo. To rad izkoristim v namene, da sporočam o takih akcijah. Sicer bi bilo fino, da teh sploh ne bi bilo, za te stvari bi morala poskrbeti država. Ampak očitno je v takem stanju, kot je; kjer je bolj pomembno to, da se rešujejo neki fiktivni kreditodajalci in banke, kot pa da bi se pomagalo na nekem najnižjem nivoju. Tu so ljudje, ki nimajo nobene moči, in potem moramo biti državljani sami ta socialni korektiv, ki pomaga. Aaa, to naj bi bil vesel intervju!

Saj bo, brez skrbi. Realnost je pač taka, kot je. Vsekakor ne smemo pozabiti na dobro voljo!

Res je! In tu vstopim jaz. Humor preprosto pride zraven. To je ta izkrivljena prizma, ki jo uporabljam. S svojimi besedami nastavljam ogledalo družbi, ki ni ravno zrcalo, ampak tako, bolj čudno. Kot rezultat dobiš po svoje nenavadne oblike, ki ne izražajo čisto tistega, kar vidiš v realnosti, so pa obenem bolj resnične.

Po domače?

Poskušam se delati norca iz dejanj. Ne iz ljudi, ampak iz njihovih dejanj. Kar nekaj imam tudi politične satire. Saj kar kliče po tem: delajo se velepomembne, v resnici pa nabijajo v prazno. Včasih je treba te ljudi spraviti s pozicije nedotakljivih. Veliko črpam tudi iz literature, zgodovine ... Če se delam norca iz Cankarja in Prešerna, sem lahko nov in svež. Prav mi prideta tudi Twitter in Facebook. In dokaj na novo sem tudi oče in seveda so stvari, ki jih opažam - kako to malo bitjece manipulira z nami in nam poskuša dopovedati, da je najbolj pridno bitje pod soncem ...

Medtem ko moško-ženski odnosi niso ravno vaša najbolj opevana tematika. Ampak ste pa srečno poročeni, kajne?

Ja, ja, super je. Res je luštno, radi se imamo.

Kar je videti tudi po socialnih omrežjih. Veliko dobre hrane je zapaziti pri vaših objavah ...

Ja. (smeh) Zapaziti je tudi, kako se grem mesec, dva paleo dieto, in takrat v objavah zagotovo ni bilo videti nobenega kruha. Mi ga je pa pasalo nekaj časa dati iz sistema. Saj je to, kar dobiš po običajnih trgovinah in pekarnah, en sam sladkor. Nekatere vrste kruha imajo celo na embalaži narisano žitno polje. Ne! Naj dajo gor sladkorno repico, to bi bilo fer.

Kaj pa imate najraje?

V Sloveniji pogrešam ulično hrano - saj imamo nekaj, dober hot dog pri Fedru ob sredah, pa kakšen dober burger se tudi najde. Rad imam azijske, indijske jedi. Tudi polže jem. Vampe sem komaj zdaj sprejel na jedilnik. Stvar je videti kot predpražnik, no. In potem ga moraš kuhati še šest ur v ekonomloncu, da postane užiten. Karkoli daš kuhati v ekonomlonec za šest ur, postane užitno! Sem oboževalec ajde. Ah, ajda! (smeh) To v bistvu sploh ni žito, ampak je neka svoja vrsta. Genialna je, kakšni slani ajdovi mafini ali pa ajdov šmorn - nekaj jabolk, suhih brusnic in ... ajda. Ta stvar ima karakter. Beli kruh ga nima. Ajda pa pride in reče: "Tu sem, po meni se imenujejo velikani, ki so imeli na tej posesti graščine! Aleksander Mežek je pel o meni! Kolegica od zajčka Bineta ima ime po meni!" (smeh)

Stalno trosite veselje, ampak kaj pa vas najbolj razveseli?

Drobne stvari; recimo, izplačan honorar. (smeh) Znam uživati. Srečen sem, da se imam lepo in da sem izpolnjen. Imam tudi srečo, da mi tečejo ideje, da lahko prevajam knjige, ki so mi všeč in mi predstavljajo neki profesionalen izziv.

Napisala: Ana Marija Mitić

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 12/2014

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 12/2014

Story Story 12/2014, od 12. 03. 2014

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri