Branko Završan je bil za film TIR režiserja Alberta Fasula, ki je dobil nagrado za najboljši film, med drugim tudi pohvaljen pred pomembno mednarodno srenjo na filmskem festivalu v Rimu.
Kako je do tega sodelovanja sploh prišlo?
Če povzamem Alberta, je na praznovanju svojega rojstnega dne začel skupnim prijateljem razlagati, da ne ve, kako naprej z dokumentarcem s to tematiko. Ugotovil je, da s tistim fantom, ki je bil pravi voznik, ne bo mogel speljati začrtanega projekta in da bi potreboval, citiram, "dovolj norega igralca z vzhoda". In nekdo je poznal točno takega, kot ga je režiser potreboval. (smeh)
Ste bili veseli klica?
Spomnim se: bil sem na strehi, zlagal neke opeke, ko so me klicali. Na začetku sem bil celo malo osoren, saj poznam te severnoitalijanske produkcije, ki novačijo vzhodnjaške igralce, in praksa je, da želijo delati z nami za še bolj mizerne honorarje, kot jih ponujajo italijanskim kolegom.
Kako pa je potekal pogovor?
Razložil mi je, da gre za dokumentarec, za igrani dokumentarec, kjer naj bi igral voznika, ki je vpet v delovanje velikih korporacij, in naj bi šlo za tematiko vzpostaviti pravičnost slehernika. To je bil zame apel, to ni bilo več samo vabilo. Taki stvari bi težko rekel ne.
In postali ste voznik ...
Ja, potem je bilo treba zelo hitro narediti izpit. Rekli so mi, da potrebujem najmanj tri mesece. Po uri vožnje za kategorijo C se je izkazalo, da nisem čisto normalen, nič ni šlo pod mizo, da ne boste mislili - to je treba izpostaviti. Le inštruktor je kmalu ocenil, da lahko zelo hitro napredujeva. S prostorno percepcijo sem kar prijatelj, tudi vozim rad.
Pa je dobro voziti tovornjak?
Zelo! (smeh) Problem je potem iz tovornjaka iti nazaj v osebni avto, saj se zaveš, da vozimo izjemno nevarne kripe. Kamion ima pet, šest ogledal, vedno vidiš desno bankino, saj je najpomembnejše ostati z desnim kolesom na cesti. Če gre 40 ton čez bankino, je to lahko izjemno nevarno. Predvidevati moraš stvari nekaj 100 m naprej.
Kako pa je potekalo snemanje?
Namen je bil, da dobim službo v prevozniškem podjetju v Veroni. To je ogromno podjetje, ima 150 tovornjakov. Režiser Alberto se je dogovoril z lastnikom in direktorjem za sodelovanje. Zaposlili bi me kot voznika in nihče med kolegi ni smel vedeti, da sem igralec. Izpeljati sem moral urnik delavca v tej službi, če tega nisem naredil, so mi vzeli tovornjak. Pritiski so bili s strani delodajalca, tudi ekipo je bilo treba navaditi. Kasneje sva bila z režiserjem sama, saj je ekipa terjala preveč priprav in časa. Že samo postaviti kamero in pripraviti set je trajalo eno uro. Če pa sem jaz že v začetku eno uro zamudil na nalaganje, je bilo to nepojmljivo.
Kdo pa je Brane, voznik?
Branko ni bosanski voznik, kot je ponekod lahko prebrati. Ne vem, od kod je sicer to prišlo, ampak ni res. Branko je pripadnik slovenske manjšine na Reki. Midva z Lučko, ki prav tako nastopa v filmu, govoriva slovensko. In tudi film ni dokumentarec, da ne bo pomote - je pa dokumentarističen.
Kakšni so bili občutki ob prejemu nagrade?
Bombastični. Nismo pričakovali. Ko smo slišali, da smo vabljeni na festival, nam ni bilo nič jasno. Smo bili pa zadovoljni, seveda. Potem se je izkazalo, da smo vabljeni v zgornjo selekcijo, ne kakšno eksotično ali spremljevalno. Žirija naj bi zelo kolebala, ali nam dajo nagrado za posamezna področja, potem pa je padla odločitev, da je to najboljši film v celoti. Glede na to, da sem edini protagonist v filmu in da je film prepoznan kot najboljši, je seveda to prepleteno.
Dialoge peljete vi. Je pri tem težko imeti neki scenarij?
Vsekakor - to, kako pogovor teče, je bilo odvisno od mene. Konec koncev tudi zaradi jezika, saj ga režiser ni razumel, včasih smo šele na koncu dneva lahko prediskutirali, o čem je beseda tekla in ali smo izpostavili pravo tematiko.
Kaj pa kolegi, kako ste se znašli med tovornjakarji?
Najprej je treba najti skupni jezik. Sem in tja je bila kakšna scena tudi režirana, Alberto jih je prosil, da se uprizori stavka. Sicer je bila nekaj mesecev prej, potem pa jo je bilo treba znova narediti. S tovornjaka pa sem moral skozi labirint, in ko so to fantje gledali, so se precej smejali. Takrat so že vedeli, da sem igralec, in lahko si predstavljate, da so samo čakali, da se zagozdim.
Pa ste se?
Ne, speljal sem, v prvo je šlo, ampak je šlo na centimetrčke. In to je bil nekako moj šoferski krst, dobil sem aplavz.
Ste med projektom postali prijatelji?
Najprej je bila seveda začetna zadržanost, no, potem se je počasi že slišalo: "Jao, taj Branko, vidi ga, vozi ko singerica!" (smeh) Proti koncu so že malo vedeli, da sem igralec, kaj hočemo, internet me je izdal.
Kaj pa vaš delodajalec?
Malo mi je šlo v nos, ker je vmes ocenil, da še nisem zrel, da bi dobil svoj tovornjak. Kar je popolnoma razumljivo, saj neka taka stvar ogromno stane. Potem se je šele izkazalo, da tovornjaka nisem dobil zaradi pogodbenih financ. Vsekakor je med projektom videl, da morda to zanj ni največja usluga, ampak na koncu smo si segli v roko, pa je dejal: "Ne vem, ali smo naredili dober film, ampak zagotovo smo pa mi naredili dobrega voznika."
Ana Marija Mitić
