Da so otroci pogosto in v marsičem podobni staršem, ni nič novega. To dokazuje tudi mladi slovenski glasbenik Dejan Vunjak. Tako zelo, da si skorajda ni mogoče zamisliti koga, ki mu ne bi rekel, da je kot Brendi v mladih letih.
Fant namreč tako na zunaj kot glasovno in menda tudi značajsko v marsičem spominja na očeta. Toda Dejan ob tem stopa po svoji lastni poti.
Preteklo leto in letošnje ste končali in začeli na zanimiv način. Verjetno je bilo za vas povezano tudi z žalostnimi spomini. Na silvestrovo ste namreč nastopili v Litiji. Na isti dan in v istem kraju, kjer ste tudi začeli svojo glasbeno pot z očetom.
Na silvestrski večer leta 2010 sem prav tu prvič uradno nastopal z očetom in njegovo takratno skupino Za hec in veselje kot bobnar. Potem sva še večkrat nastopila skupaj, a ta mi bo vedno ostal v lepem spominu. Izpolnila se mi je velika želja, saj sem od nekdaj želel, da bi skupaj z njim stal na odru. Spomnim se, da je oče takrat takoj po polnoči poklical domov in mami poleg voščila povedal, kako vesel in ponosen je, saj sem po njegovem mnenju prvi nastop z njim odlično opravil.
Ste nekakšna mlajša očetova različica. Verjetno imate že vrh glave takšnih vprašanj, ampak na Brendija zares spominjate na pogled, glasovno, značajsko in, kot pravi vaša mama Danica, menda tudi z nekaterimi kretnjami.
Težko je ocenjevati samega sebe, zato te stvari prepuščam drugim. A sem vedno znova vesel, ko dobim kakšno pohvalo. Ta vprašanja so res pogosta, vendar me ne motijo, saj se s tem zmeraj odpre pogovor o lepih stvareh. Zavedam se, da je to na neki način del mene in moje, kako bi rekel, glasbene in osebnostne dediščine.
Ne gre le za podobnost in dediščino, ampak tudi za primerjave. Je to moteče za mladega glasbenika in človeka, kot ste vi?
Mislim, da se primerjanju v svojem življenju ne bom mogel izogniti, saj je oče pustil velik glasbeni pečat. Bil je ljudski človek in takšnega so ga ljudje tudi sprejeli. Prepričan sem, da bo ostal legenda slovenske glasbe. Sam se bom trudil, da bo njegova glasba vedno navzoča med ljudmi, poleg tega pa bom ustvarjal tudi svojo. Če mi bo danih 10 odstotkov očetove ustvarjalne žilice, bom zelo zadovoljen, a čas bo pokazal svoje. Sem pa izredno zadovoljen, da sem ga lahko spoznal tudi kot prijatelja in šefa, saj je bil vendarle moj prvi pravi šef, in ponosen sem na to. Veliko sem se naučil od njega. Dal mi je veliko dobrih nasvetov, saj mu je bilo jasno, da bo glasba tudi moj kruh. Podpiral me je pri vsem, za kar sem se odločil. Zdaj, ko ga ni več, veliko nasvetov dobivam in spoznavam njegov način delovanja tudi prek njegovega najboljšega prijatelja Dušana Zoreta. Vesel sem, da še naprej igra z menoj v bendu Brendijeve barabe.
Čeprav ste po naravi veseljak, za vas številni pravijo, da ste za svoja leta resnejši od večine vrstnikov. Se strinjate?
Ne vem. To bi bilo bolje vprašati druge. Mogoče bi rekel, da vse, kar delam, delam resno in da od tod morda izhaja takšna ocena.
Lotili ste se tudi glasbenega založništva.
Lansko leto sem prevzel očetovo glasbeno založbo Mandarina. S pomočjo mame jo želim počasi spet postaviti na noge in jo znova narediti kot eno najmočnejših s slovensko glasbo.
V zvezi z mladim in veselim fantom je neizogibno vprašanje o oboževalkah. Vam je katera še posebno padla v oči?
Mogoče. (smeh) Oboževalk je kar veliko, za kar sem izredno vesel, saj pravijo, da tam, kjer so dekleta, so tudi fantje, tako da imamo na nastopih zmeraj lepo število ljudi, za kar sem seveda hvaležen dekletom. (smeh) Moram povedati, da sem izredno vesel, ko igramo z Barabami in gledamo, kako se ljudje ob ritmu melodij parčkajo. Mogoče mi bo nekdo nekoč dejal, da zaradi mene praznuje 50-letnico poroke. (smeh)
Kaj pa podatek, da si urejate svoje gnezdece?
(smeh) Vidim, da odlično pridobivate informacije. Začel sem se ukvarjati z idejo in željo, da bi si na domačem podstrešju uredil svoje stanovanje, saj je to zame idealno. Lokacija je kot nalašč za človeka, kot sem jaz. Živim le 15 minut iz Ljubljane, tako sem lahko na kateremkoli koncu Slovenije zelo hitro. Sploh pa zase trdim, da ne potrebujem veliko prostora, ker tako ali tako domov hodim le spat. (smeh) Vse skupaj pa je trenutno le ideja na papirju in v glavi.
Se pravi, da nastaja tudi skupno gnezdece?
Seveda, nekoč zagotovo, saj mora človek gledati za kar nekaj let vnaprej. Nikoli ne veš, kdaj boš namesto enoprostorca potreboval karavan. (smeh)
Vrniva se h glasbi. Pot nadaljujete s skupino Brendijeve barabe, ki je igrala že z očetom.
To so fantje, s katerimi najraje preživljam prosti čas. Skupaj nadaljujemo očetovo delo in je nekaj novega in vesel sem, da smo prijatelji ter da me kljub njegovi senci jemljejo predvsem kot Dejana. Aprila bomo upihnili drugo svečko sodelovanja.
Na ljubljanski akademiji za glasbo študirate tolkala in bobne, nedavno pa ste posneli prvo avtorsko skladbo Želim, želim. Kako vse to usklajujete?
Vesel sem uspeha, ki ga je požela. Od melodije noči, melodije tedna, meseca in zadnja informacija, ki sem jo prejel – na eni od radijskih postaj je pesem zasedla drugo mesto za melodijo leta 2014, na kar sem izredno ponosen in upam, da bom tako lahko rekel za večino svojih pesmi. Vendarle je to nekakšna potrditev, da greš v pravo smer. Prva skladba je le prva, ne glede na to, koliko jih še bo! Kako usklajujem s študijem? Za zdaj gre lepo. Vesel sem, da imajo profesorji razumevanje, saj včasih drugače, kot da mi malo pogledajo skozi prste, ne gre. Ni pa to prepogosto in tudi izpite moram temu navkljub redno opravljati, kar je tudi prav. Obojega drugače ne bi zmogel ali pa bi šlo zelo težko, saj sem med tednom v glavnem študent, ob koncu tedna in tudi med tednom pa včasih nastopam.
Kaj počnete v prostem času?
Sem izredno velik gurman. Uživam v odlični hrani. Zelo rad se odpravim v kakšno mehiško ali kitajsko restavracijo. Seveda pa je tudi prava domača hrana odlična. Sam pravim: ni je čez odlično govejo juho naslednje jutro po igranju vso noč. Ko pa je govor o hrani, je treba stvari tudi pokuriti. Nekaj časa sem hodil na podvodni hokej, a se mi je urnik s treningi preveč križal. Lahko povem najnovejšo novico, da hodim na skvoš. Tudi odličen šport. Poleg vsega pa izredno uživam v kakšnih toplicah, savnah ali ko se odpravim v kino pogledat kakšen odličen film, kjer enostavno pozabiš na čas.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del