Christine Zadnikar: "Veliko črpam od Beyonce"

Kristina Zadnikar - Christine (foto: Sašo Radej) Sašo Radej
Vir: Story
5. 7. 2014

Med glasbeno srenjo s prvencem v nastajanju prihaja pevka Christine, ki nas je pred kratkim prepričala z izidom prvega samostojnega singla So close, za katerega je posnela tudi stilsko dovršen videospot. 

Pevka, ki bi jo lahko opisali z besedami marljiva in predana, je povsem osredotočena na cilj, ki ga bo s to samozavestjo gotovo dosegla. Z njo smo se dobili dan po promociji, ko je bila še pijana od lepih vtisov in opremljena z največjim nasmehom na obrazu.

Publika vas je lahko prvič spoznala kot pevko skupine Leeloojamais, zdaj pa ste dolgo kovali projekt, ki je končno ugledal luč sveta. Zakaj je trajalo tako dolgo?

Toliko časa sem se pripravljala, ker sem želela dati maksimum in za vsem, kar počnem, želim tudi stati in vedeti, da mi bo udobno to slišati tudi čez deset let. Najprej je treba ustvariti ekipo okoli sebe, se pravi tim ljudi, ki te podpira. Tega nikoli ne počne samo en človek, sama pa sem rada informirana o vsem, kar se dogaja s projektom in delom. V glavi imam vizijo, za katero vidim, kakšna mora biti in kako se mora slišati glasba. Delam in dajem sto procentov, zato smo tudi potrebovali toliko časa za projekt. Z izkušnjami se učimo, gotovo bom naredila veliko napak, ampak njih me ni strah, so del življenja.

Vpeti ste v vsak aspekt svojega dela, kar se gotovo občuti tudi na odru. Kdaj ste dobili to samozavest in pogum?

Tako je ... že ko sem prenehala delati z Leeloojamais, sem imela veliko različnih vtisov o vsem skupaj in prek Boštjana Gradiška sem takrat spoznala Mateja (Grginiča, op. a.) in začela z njim delati. Prišla sem do točke, ko sem ogromno informacij dobivala od okolja, in dolgo sem bila vodena ter obravnavana kot marioneta. Vsak človek ima svojo vizijo, svoje sanje in ne bi smel biti voden. To mi je dovolila moja mama, ki mi je pokazala, da jih lahko lovim, da lahko sanjam oziroma mi je omogočila, da v tej smeri razmišljam. Zdi se mi, da je vse mogoče. Lani sem pela na uradni zabavi po koncertu Beyonce v Zagrebu in razmišljam o tem, da se ljudje pravzaprav ne razlikujemo med seboj. Tudi ona gre na stranišče, prdne, ima v nosu smrkelj. (smeh)

Ker je človek, se počuti tudi utesnjeno, je na mestih, kjer ne želi biti v danem trenutku, ampak je tako, delaj to stvari ali pa odnehaj. Veliko črpam od Beyonce, ker naredi od videa do videa stilsko dovršene stvari, povsod je vpeta v vsak aspekt dela. Do tega nivoja moraš priti sam, ker ti bo veliko ljudi vsiljevalo svojo idejo, zato sem se na neki točki odločila, da se bo to končalo. Zavedala sem se, da bom potrebovala dosti časa, da skupaj zbobnam ljudi, ki bi me podprli in razumeli ter mi pomagali. To ne pomeni, da umetnika ne pustim, da dela, kar želi, samo rdeča nit mora biti enaka. Če želim, da mi uspe v tem, kar počnem, moram biti samozavestna. Nikoli ne boš dobra kopija, ker je original že zunaj. Trudim se ostati to, kar sem, nekateri ljudje gredo, drugi ostanejo, pridejo novi. Na začetku se moraš vprašati, kaj delaš, kaj ti pomeni in koliko si pripravljen tvegati za to.

Poleg glasbe, ki je na prvem mestu pri glasbeniku, me zanima, kako pomemben je tudi videz, od dovršene podobe do videoizdelkov?

Odvisno, po čem stremiš. Načeloma ni nič narobe, če na oder stopi bend, pa je vsak oblečen po svoje. Mene ne moti, samo moja vizija je drugačna. V glavi imam celostno podobo, od make-upa do vsakega zadnjega detajla. V tej industriji se tako dela in sama vem, da to delam zato, ker si želim, da je dogodek ali nastop na nivoju, po katerem stremim. Zdi se mi pomembno tudi, da smo vsi za svoje delo tudi plačani.

Nobena skrivnost ni, da si želite v tujino. Če bi vam uspelo, bi se bili pripravljeni odpovedati življenju, kot ga poznate?

Jaz nimam življenja. (smeh) Dopoldne sem v službi, kjer me zelo podpirajo. Imam tako dobrega direktorja in vodjo, da ne morem verjeti. Če moram kdaj kam smukniti že dopoldne, vedo, da je zaradi glasbe, in mi to odobrijo. Vsi vedo, da delam zato, da lahko vzdržujem glasbo. Popoldne sem na treningih ali delam nekaj za glasbo, ob vikendih pa sem tako in tako v studiu, kjer snemam, če je le možno. Veliko razmišljam, to je velik del procesa, saj je treba vse dobro premisliti v detajle.

Zato se ne družim, ne hodim na kave, dogodke, samo ko gre za slovensko glasbo, ki jo vedno rada podprem, če mi le čas dopušča. Trenutno nimam nikogar ob sebi, nimam družine, in to mi tudi ustreza. Včasih nimam energije za pogovor, tudi z bratom ali mamo ne. Samo vizija je in verjamem, da če veliko, res veliko delaš, pa ne odnehaš, tudi če se ti proti koncu že skoraj zmeša ... Takrat se nekaj zgodi, ko se vprašaš, kaj pravzaprav delaš. Pri meni je glasba vse, da se usedem za klavir, komponiram in pojem, lahko tudi nekaj v tri dni, mora biti. Zadnjič me je brat vprašal, kaj bi počela, če ne bi pela, in gledala sem ga, kot da sem padla z neba.

Vi ste samouk, kar se tiče glasbe in igranja inštrumentov. Kdaj ste prvič v roke prijeli kitaro?

Ko jo je brat odložil. (smeh) V osnovni šoli sem brenkala in za stvari, ki so mi pomembne, se pravi, da naredim glasbo, sem se naučila toliko, da zmorem. Delo potem prepustim strokovnjakom, torej inštrumente tistim, ki obvladajo. Moja glasba je avtorska, to prinesem v studio. V glavi slišim stvari, ker se mi že prej vse odvije.

Komu je namenjena pesem So close?

Veliko ljudem, vsem, ker je pesem o ljubezni, prijateljstvu ... Lani sem izgubila prijateljico, ki mi je bila blizu kot sestra in se je odločila prekiniti vse stike. Ugotoviš, da si vedno sam. Vedno je lepo imeti podporo, ker se je težko odločiti včasih, ampak je pa dobro, ker si sam gospodar svojega časa in ti razporejaš z njim. Nimam pritiskov, kar mi je všeč, ampak veliko razočaranj te naredi takšnega, kot si. Tudi pri partnerju si želim, da bi me predvsem razumel. Imam vizijo, da rasteš, da se učiš drug od drugega, da ko padeš, ne odide. Sovražim besedno zvezo 'saj bo'.

Promocija je bila uspešna, kaj se bo zgodilo zdaj?

Vsem sem zelo hvaležna za podporo in to, da ste prišli. Najtežje je delati za domačo publiko in dejansko je pomembno, da ti je všeč, kar človek dela, pa četudi ti je blizu. Zato mi je veliko pomenilo, da so bili tam moji prijatelji. Zdaj gremo pa samo naprej. To je bil prvi samostojni špil, ker sem ponavadi vedno tista, ki poje za nekoga drugega, za dogodek.

Napisala: Manja Plešnar

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 27/2014

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 27/2014

Story Story 27/2014, od 26. 06. 2014

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri