Prvi samostojni CD je na policah, ima svojo skupino, dela to, kar ga najbolj osrečuje, in je še vedno na trdnih tleh ter ima svoje zasebno življenje. Vse to in še več je mladi pevec Damir Kovačić, ki ni uspel kar čez noč.
Videti je, kot da ste se pojavili čez noč.
Za številne poslušalce in gledalce sem se pojavil čez noč, toda le nekaj jih ve, da sem svojo glasbeno pot začel pri sedemnajstih. Skozi različne skupine sem se prebijal počasi do svojega cilja, ki je bil že zelo zgodaj začrtan. V sebi sem čutil in vedel, da bom nekega dne izdal svojo samostojno ploščo. Preteklo je nekaj več časa, kot sem si želel, ampak cilj je dosežen. Zdaj pa se bom trudil, da ne izginem čez noč.
Ali je bilo veliko vzponov in padcev?
Vsak posel ali kariera je sestavljena iz vzponov in padcev. Vse to te naredi boljšega in močnejšega, zlasti če imaš ob sebi zaupanja vredne ljudi. Jaz sem na tej svoji glasbeni poti doživel že kar nekaj težkih odločitev in tudi že obupal ter pospravil kitaro in napisane pesmi v klet. Vendar je bil ta občutek, da me še veliko lepega čaka, močnejši. Zopet sem začutil, da je v meni nekaj, kar me vleče naprej k ustvarjanju.
Kdo ali kaj vam daje navdih za ustvarjanje?
Moj največji navdih so drugi glasbeniki. Rad si pogledam njihove koncerte, iz katerih črpam ideje (pesmi ne kradem). Koncerti v živo, to je morje idej in velika šola vsaj zame. Lahko pa dobim dober navdih za pisanje tudi ob čisto preprostem pogovoru na kavi. Veliko je odvisno tudi od razpoloženja.
Kakšni so bili občutki, ko ste dobili v roke svoj CD?
Zmagovalni! Vedno, ko dosežeš zastavljeni cilj, si vesel in ponosen na svoje delo. Je pa v mojem primeru tako, da se je zdaj z izdanim albumom pravo delo šele začelo, o čemer pa med ustvarjanjem plošče nisem niti razmišljal niti si nisem tega predstavljal.
Kako usklajujete osebno življenje s kariero?
Za enkrat nimam težav. Vse se da, če se hoče. Treba je le malo več truda in organiziranosti, potem pa stvari tečejo, kot je treba.
Kaj se je za vas od lani zares spremenilo?
Zgodilo se je res veliko. Izdal sem svojo prvo ploščo, z bendom smo naredili nekaj nepozabnih nastopov, in pa poletel sem z letalom. Najbolj pomembno pa mi je to, da sem dobil najboljšo osebo za menedžerko.
Kako to, da se tako redko pojavljate na družabnih dogodkih?
Pojavljam se tam, kjer se mi zdi, da je mesto zame. Ne silim v ospredje in za vsako ceno pred fotoaparat. Tega mi res ni treba. Ne maram poziranja. Vem, da je to velik del tega posla, vendar se poskušam temu izogniti. Hitro se zgodi, da potem razne slike porušijo o tebi tisto, kar si gradil.
Zelo veliko sodelujete s hrvaškimi in makedonskimi producenti.
Če veš, kaj želiš narediti s svojo glasbo, potem je prav, da to narediš drugje kot preostali. Želel sem si, da bi poslušalci rekli, kje si pa to delal in snemal. Ko vzbudiš takšno zanimanje pri ljudeh, veš, da si naredil prav, ker le tako si potem drugačen in zanimiv. To so mi omogočili producenti v Makedoniji in na Hrvaškem.
Ali to pomeni, da našim producentom ne zaupate?
Nikoli ni bil problem, da našim producentom ne bi zaupal, saj je na mojem albumu kar nekaj skladb, ki so nastale v sodelovanju s producentom Alešem Zibelnikom. Samo za svoj prvi album sem želel še nekaj več, kar bi dobil pri nas. Ko si enkrat del slovenske produkcije, in ko slišiš res veliko različnih izdelkov, potem opaziš, da potrebuješ nekoga drugega, če želiš ustvariti nekaj drugačnega.
Dajete vtis zelo prizemljenega fanta.
Življenje me je takšnega naredilo. Ne prihajam iz bogate družine in nisem imel ravno pravljičnega otroštva. Pri petnajstih sem že začel delati in služiti svoj denar. Skozi osnovno in srednjo šolo sem doživel kar nekaj resnih situacij, ki bi marsikoga spravile s prave poti.
Koliko je potem v vas še 'otroka'? Ali se znate sprostiti?
Kadar sem v družbi otrok, takrat se vidi, kako otročji sem še. Hitro se lahko spustim na njihovo raven. Preprosto zato, ker mi je 'fajn', ko vidim vse tiste nasmejane in brezskrbne obraze. Pred leti, ko sem še poučeval ples v eni od plesnih šol, sem prav z otroki pionirčki najbolje delal. Upam si trditi, da se v družbi otrok lahko tudi sprostim.
Kdo je vaš največji kritik in kdo oboževalec?
Moj največji kritik je bil moj oče. On me je navdušil za glasbo in tudi kritiziral, kadar sem si to zaslužil. Vedno pa je verjel vame, morda celo bolj kot jaz sam. Zdaj pa, ko očeta ni več, so moji najboljši kritiki poslušalci, ki so ob tem še moji oboževalci. Oni znajo iskreno pokazati, koliko si vreden. To mi veliko pomeni in so moja smernica za naprej.
Ali ima Damir Kovačić tudi svojo 'temno' plat?
Svoje temne plati ne poznam. Imam pa tako kot vsi tudi kakšen slab dan. Največkrat se pokažejo nekaj dni pred polno luno. Takrat sem zmeden in pozabljiv in takšne stvari me hitro spravijo iz tira.
In skrita želja ... s kom bi takoj posnel duet?
Če bi si lahko izbral duet, bi od pevk izbral Aleksandro Radović ali Majo Marković (nekdanja Luna), od pevcev pa Sergeja Cetkovića ali Tonija Cetinskega.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
