Priljubljeni Danijel Malalan je predvsem igralec, a nam je zaupal, da se z največjim veseljem poskuša tudi v drugih vlogah.
Za vas pravijo, da ste eden izmed najbolj vsestranskih slovenskih estradnikov. Se strinjate?
Mogoče res. Nastopam tudi kot voditelj prireditev, radijski moderator, ni me strah zapeti ali zaplesati, rad imam šport ... in še kaj bi se poleg igranja našlo.
Na primer tračarsko novinarstvo?
Tudi to. (smeh) No, bolje rečeno tračarsko moderatorstvo. Na Radiu Ts A v Trstu tedensko poročamo o tračih in vročih estradnih novicah iz revij Nova in Lea.
In kako se znajdete v tej vlogi? Se ne bojite zameriti svojim estradnim kolegom?
Kar dobro, kar dobro. Zameriti? Ne. Čemu le? S kolegicami Laro in dvema Valentinama samo poročamo in povzemamo, o tem pišejo drugi.
To sicer ni delo paparacev v klasičnem pomenu, saj stvari za poročanje tako rekoč prinesejo na pladnju, delno pa je gotovo. Bi se znašli kot klasični paparac? Ste človek takšne vrste?
Kot sem rekel, mi v studiu vsak teden povemo le, o kom in čem pišejo trači v vaših revijah. Prebrati pa si jih morajo poslušalci sami. Takšno poročanje seveda nikakor ni isto, kot biti paparac na terenu. Rekel bi, da to ni lahko delo. Terja iznajdljivost, urnost, prilagodljivost, napor in podobno. Verjetno tudi tveganje, a je hkrati zanimivo in adrenalinsko, vsaj tako si predstavljam. Kako bi se znašel v takšni vlogi? Težko odgovorim, ker ne vem. Nikoli še nisem poskusil ali sploh razmišljal o tem. Ampak po mojem mnenju nisem človek za takšno delo.
Trači, o katerih poročate, so le delček vašega radijskega udejstvovanja. Kaj pa preostalo?
Moderatorstvo v siceršnjem klasičnem smislu. Poročila, novice, obvestila, glasbene želje. Pred radijskim mikrofonom sem od ponedeljka do petka ob poletnih popoldnevih. Mi je pa to delo všeč in ga rad počnem. Res je, ko pravijo, da ima radio neki svoj poseben čar.
Torej vam nikoli ni dolgčas?
Nikoli. Vedno kaj počnem in običajno mi prej zmanjka časa, kot da ne bi vedel, kaj početi. Tudi na počitnicah. Težko bi rekel, da sem tip človeka, ki leže ter klasično preživlja poletje ali dopust. Ni variante!
In kaj torej nameravate početi letos poleti?
Poleg radia vodim različne prireditve in igram predstave na festivalih. Šport je prav tako obvezen. Pa na šolo ne smem pozabiti. (smeh)
Zadnje pomeni, da se bližate koncu?
Ne bližam, ampak že zaključujem. Pišem diplomo oziroma zaključno projektno nalogo, kot se temu reče po novem, zaključujem namreč študij na koprski fakulteti za management ter se ob tem potim od strahu, da bi napačno navajal vire in da me bodo obtožili plagiatorstva. Potem se boste pa o tem, stavim, razpisali v Novi ali Lei! (smeh). Na našem faksu so glede tega zelo strogi in dosledni. S tem študijem bi rad poglobil znanje s področja kulturnega menedžmenta in združil svoj osnovni umetniški poklic z ekonomskimi znanostmi.
In šport?
Obvezno! Predvsem kolesarjenje med morjem in Krasom je nepogrešljivo. Na kolesu se bom podal tudi na kakšne krajše počitnice. Mogoče na Porečanko od Trsta do Poreča, to je namreč trasa, po kateri je bila nekoč speljana istoimenska ozkotirna železnica. Čisti užitek, če vprašate mene.
Zakaj prav kolesarjenje?
Zame je to poseben šport. Je šport v klasičnem smislu, hkrati pa tudi možnost združitve z dopustom, izleti in podobno. Malokateri šport je tako idealna kombinacija predvsem omenjenih stvari. Nisi omejen na konkretno določen prostor, kot recimo pri atletiki, nogometu in podobno, hkrati pa pohajkuješ naokrog. In to hitreje, kot peš. Pa tudi več stvari vidiš.
Se da tako hitreje pobegniti tudi paparacem?
Tudi, seveda! (smeh) Če bi me lovili, kar pogumno, bomo videli.
Ampak za Novo, recimo, bi se pa pustili vsaj malo ujeti?
Hm ... Mogoče. Recimo, da bi vam malce olajšal s kakšno upočasnitvijo ...
Začela sva z vašim radijskim tračarskin poročanjem. Na Novi slovimo po tem, da ulovimo marsikoga od znanih tudi povsem golega. Se nas kaj bojite, da bi nam uspelo ovekovečiti tudi vas? Ste namreč nudist.
Ne bojim se, ker sem zelo previden. Vedno najdem kakšen samoten in neobljuden kraj, ki jih tudi menjam. Vedno tudi preverim, da je zraven kakšen grm, kamor človek lahko urno skoči, če se bliža nevarnost. Uren pa sem, da le kaj. Če pa vam me uspe ujeti, pa vsa čast! In brez vsake zamere.
Boste poročali na radiu torej tudi o tem?
Seveda! Zakaj pa ne?