Daša Podržaj je v intervjuju za Story končno razkrila, ali je še vedno gospa Hrvatič ali ne. Manekenka, ki se je deset mesecev po rojstvu sina Krisa vrnila na modno sceno, je spregovorila tudi o vseh preizkušnjah, ki jih je imela v zadnjih treh letih.
Story: Daša, najprej razrešiva najbolj žgoče vprašanje. Ste še vedno Hrvatič ali ste priimek že spremenili nazaj v Podržaj? Nekako sem v zadnjih mesecih, kadar pišem o vas, v dilemi ...
(smeh) Kar napišite Podržaj. Za zdaj je zraven še vedno Hrvatič, ampak ne bo več dolgo.
Story: Zadnja tri leta smo nekako pozabili, da ste pravzaprav na sceno prišli kot misica in manekenka, bolj smo bili osredotočeni na to, da ste gospa Hrvatič. Pred novim letom pa ste izpolnili obljubo in se vrnili na sceno ...
Ko sem zanosila in si vzela odmor, nisem bila povsem prepričana, da se bom kdaj vrnila. Po letu in pol so me vsi spraševali, ali se bom vrnila, in me vabili na različna snemanja. Pred kratkim pa me je moj prijatelj Marjan Krnjič, ki ima svojo modno znamko, povabil, naj odprem njegovo prvo samostojno revijo. In sem privolila. Sprva sem bila najprej malo v dvomih, saj nisem vedela, ali me to še veseli, pred začetkom me je bilo tudi malo strah ... Ko pa sem stopila na pisto, sem že uživala.
Story: Bo zdaj drugače? Bomo spet pisali o Daši Podržaj, manekenki?
Nikoli mi ni bilo v interesu, da se o meni piše kot o ženi nekoga, in na to temo tudi nisem dajala veliko izjav. Zagotovo me je malo motilo, vendar pa se obenem zavedam, da zveza s tako izpostavljeno osebo pomeni tudi določeno pozornost.
Story: Že na začetku vam je bilo torej jasno, s čim se boste morali spopasti.
Ja, seveda. Vendar pa bi rada medijsko pozornost zdaj preusmerila na nadaljnje delo, da sem omenjana kot Daša Podržaj.
Story: Menda vam je Rajko prepovedal dajati izjave?
To sem se odločila sama, ker ne vidim razloga, zakaj bi težave v zasebnem življenju delila s širšo javnostjo. To je bila skupna odločitev, v javnost pa so seveda potem curljale različne dezinformacije.
Story: Kar pogumno ste se spopadli s težavami, čeprav ste v to 'zabredli' precej mladi ...
Res je, da sem še mlada, vendar imam že veliko življenjskih izkušenj. Verjetno veliko več kot marsikatera moja vrstnica. Ampak se kar dobro spopadam s tem. V bistvu je kar dobro, da se mi v življenju kaj dogaja. Nekatere izkušnje so bile grenke, druge spet dobre. Človek skozi vse to raste in v teh dveh letih sem osebnostno zrasla in dozorela in iz vsega potegnila le pozitivne stvari.
Story: Verjamete, da imajo oziroma so imele vse te preizkušnje namen?
Ja, seveda. Tudi vsaka negativna stvar je za nekaj dobra in iz vsega skupaj sem se nekaj tudi naučila.
Story: Kaj na primer?
Predvsem so se moje prioritete popolnoma spremenile. Imam nov smisel življenja, postala sem bolj samostojna, odločna in stvari mi ne pridejo več tako do živega. Zadnja tri leta sem se nenehno poslušala komentarje in večina ljudi ima o meni napačno predstavo. Najprej me je to zelo bolelo, vendar sem se potem kar navadila. Zdaj je pomembno to, da imam okoli sebe ljudi, ki me dobro poznajo in vedo, kdo sem v resnici.
Story: Ste si vse skupaj predstavljali bolj idealno?
Sem. Zdaj ne pričakujem preveč. Prej sem si vedno delala načrte in zgodbe, zdaj pa se prepuščam toku in pustim, da me življenje sproti preseneča. Načrtov pa ne delam več.
Story: Mislite, da ste se premladi odločili za zakon? Je to izkušnja, ki bi jo, če bi bilo to mogoče, ponovili?
Ni mi žal za nobeno stvar. Čeprav se je slabo izteklo, sem se, kot sem že povedala, iz tega nekaj naučila. Leta tukaj ne igrajo nobene vloge. Vse življenje sem bila bolj zrela, družila sem se s starejšimi in v ospredje ne bi rada postavljala samo svoje mladosti. Za take korake v življenju se čutiš dovolj ali pa ne dovolj zrelega. Jaz sem se čutila dovolj zrelo. In ni mi žal.
Story: Ste si želeli tako zgodaj postati mamica?
Ne. Od nekdaj sem načrtovala, da bom najprej naredila kariero in imela otroke tam pri tridesetih. Ampak kot je pri meni že običajno, se je seveda izteklo drugače. (smeh) Ni mi pa seveda niti najmanj žal. Imam največjega sončka in noro uživam.
Story: Pa se nameravate zdaj bolj aktivno vrniti na modno sceno? Kot vemo, je dela na tem področju na žalost vse manj.
Ja, se strinjam, vendar se še najde kaj za delati. Za zdaj to jemljem bolj kot dopolnilno delo poleg študija in drugih obveznosti. Zdaj ne pričakujem preveč, ker je tega res premalo.
Story: Od česa pa trenutno potem živite?
Bivši mož mi finančno še pomaga, saj bi rada najprej doštudirala. Potem pa imam v načrtu najti kakšno normalno službo. Ta hip sem še tako in tako na porodniški.
Story: Zadnje leto ste preživeli predvsem v družbi sina Krisa. Vas ob misli, da boste prej ali slej za dalj časa ločeni od njega, kaj stiska pri srcu?
Seveda, tako kot vsako mamico, ki je navajena več časa preživeti z otrokom. Čeprav po drugi strani mi bo pa kar ustrezalo zamenjati okolje in narediti kaj zase. Res imam srečo, da mi veliko pomaga mama, in kadar imam kakšne obveznosti, ji ga zaupam v varstvo.
Story: Vendar pa večino časa preživite z njim vi. Kakšen je vajin dan?
Bolj zanimive so noči. (smeh) Zdaj mu rastejo zobki in ima obdobje, ko slabo spi. Ampak saj bo minilo. Kris je zelo priden otrok, sam se zamoti, sam se igra. Zdaj, ko je zunaj bolj mrzlo, sva več doma.
Story: Starši so vam v veliko oporo in verjetno ste že sami ugotovili, da jih vedno potrebujemo - ne glede na to, koliko smo stari ...
Jaz jih zelo potrebujem in tudi sestra Maja mi je v veliko oporo. Hvala bogu, da imamo tako super odnos, že od nekdaj. Res mi pomagajo in ne predstavljam si, kako bi bilo, če jih ne bi bilo. Doma me vsakič pričakajo ljudje, ki jih imam rada, in to je zdravo in srečno okolje, kar mi pomeni največ. Tudi ko sem še živela v Portorožu, sem veliko časa preživela na Gorenjskem. Zelo smo navezani drug na drugega.
Story: Ste bili šokirani, ko je vaša družina razpadla? Da se je to zgodilo prav vam, ki izhajate iz tako tesno povezane družine?
Seveda tega nisem pričakovala, saj izhajam iz res super družine z urejenimi odnosi. In seveda sem si tega želela.
Story: Ko ste bili še gospa Hrvatič, ste imeli veliko 'prijateljev', ki so bili mnogokrat tudi vir informacij o tem, kaj se dogaja v vašem zasebnem življenju. Ste se sčasoma naučili, komu lahko zaupate?
Ja, to so bili res prijatelji v narekovajih. To, da sem zaupljiva do ljudi, me tepe že vse življenje. Zdaj sem se sicer že umirila, kar zadeva to zaupanje. Človek lahko hitro pridobi moje zaupanje in rekla bi, da je to moja velika slabost. Zdaj se držim prijateljic in prijateljev, ki jih imam že od prej. Mogoče so mi ostali dva ali trije, ki so mi dokazali, da jim lahko zaupam.
Story: Ste imeli občutek, da je moževa družba na vas gledala zgolj kot na privesek? Je bilo sploh mogoče imeti pristne odnose?
Nekaterim je bilo pomembno samo to, da so se pokazali v moji družbi, da so se z menoj pojavili na kakšni prireditvi. Saj to, zakaj se določena oseba druži s teboj, čez čas tako in tako dojameš.
Story: Pa ste to sprejeli kot dejstvo ali ste naredili red? Ste se kdaj soočili s kom, ki je na primer v medije spravil kakšen trač o vas?
Navadno so zanikali, čeprav sem natančno vedela, od kod je informacija prišla.
Story: Če zdaj dobro pomislim, se morate skoraj že vse od dneva, ko se je razvedelo, da ste Rajkovo novo dekle, zagovarjati. Zakaj ste s toliko starejšim, zakaj poroka, zakaj tako zgodaj otrok ...
Je, bilo je kar utrujajoče ... Tudi zdaj me, ko pridem v novo družbo, radi zaslišujejo, kako in kaj. In tega se mi res ne da razlagati. Je pa seveda tega vedno manj in to, da sem večino časa molčala, se je izkazalo za kar dobro strategijo. Več razlagaš, bolj drezajo vate in nikoli se ne konča.
Napisala Andreja Freyer
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del