Deni in Sarč (Paradise Hotel): Zapila svojo zmago

Lea: Najprej iskrene čestitke za zmago. Zdaj že verjetno vesta tudi, za kaj bosta porabila denar?

Deni: Jaz se še nisem odločil, ampak zagotovo ga ne bom porabil za avto ali kaj podobnega. Najprej bom počakal in mirno razmislil, kaj narediti z denarjem, potem pa ga bom poskusil kam vložiti ali samo dati na stran in ga porabiti, ko ga bom potreboval.

Sarč: Za zdaj bom še dobro premislila. Predvsem bom pomagala staršem. A od malih nog si želim več časa preživeti v glasbenem studiu in pri ustvarjanju make-upa, manikire, pričesk ... Kakšen evro bo letel tudi v to smer, saj že dolgo vem, česa si v življenju želim!

Lea: Kaj pa kakšen žur? Sta zmago s sotekmovalci že zapila?

Deni: Zmagovalni žur smo imeli pretekli petek v klubu plus minus v Mariboru. Najprej smo šli vsi tekmovalci na večerjo v gostilno Novi svet, nato pa smo šli skupaj v klub.

Sarč: Takoj po prihodu iz hotela naju je čakal nepozaben žur! Ker je večina sotekmovalcev izpadla med igro, jih ni bilo v Kostariki, zato smo tudi pretekli konec tedna v klubu plus minus vsi skupaj nazdravili.

Lea: Kako sta sama doživljala življenje v Paradise Hotelu?

Deni: Jaz sem po kakšnem tednu ali dveh že pozabil, da so tam kamere, zato sem se obnašal kot doma. Igrati sem začel v 15. dnevu, po prepiru z Domnom, do takrat pa sem užival in se sončil s Tilnom, Blažem in Filipom.

Sarč: Iz dneva v dan sem se navadila obrniti nov list, se hitro postaviti na noge in nadaljevati igro. Nekdo gre, drug pride ... Smeh, solze ... Ni bilo časa za nekajdnevno žalovanje za eno osebo, ker bi te igra hitro povozila. Prava pravljica!

Lea: Kakšni pa so bili odzivi družine in prijateljev, ko so šov gledali po televiziji?

Deni: Skoraj vsi moji prijatelji so gledali šov in me podpirali pri vsem, kar sem naredil. Velikokrat smo ga tudi skupaj gledali in se smejali. Starši oziroma družina so bili zelo ponosni na to, kako daleč sem prišel in kako sem se prikazal Sloveniji.

Sarč: Starša me nikoli nista videla v družbi prijateljic in prijateljev zunaj naše hiše. Menim, da mi zdaj bolj zaupata. Od nekdaj mislita, da se ne znam postaviti zase in da vedno ugodim vsem! Menim, da sta močno spremenila to mnenje. Mama me je le enkrat okregala, ker je opazila, da sem v šovu neki večer malce preveč spila, drugače pa so bili vsi zelo ponosni!

Lea: V Paradise Hotelu ste si morali vsak teden izbrati partnerja. Je obstajala možnost, da bi se kdo od vaju v šovu tudi zares zaljubil?

Deni: Po mojem mnenju ne, saj je okolje zelo umetno in človek ne ve, kdo igra in kdo ne, kako se ljudje obnašajo v domačem okolju. Lahko si človeka spoznal, ampak da bi se v njega zaljubil, je pa treba malo več kot to.

Sarč: Ne verjamem, da bi se zaljubila, a vse je možno ... Menim, da se tam lahko zgodi močna simpatija, ki jo je treba nadgraditi v resničnem življenju.

Lea: Kaj pa kamere? Ste hitro pozabili, da vas spremljajo na vsakem koraku?

Deni: Na kamere sem se navadil po kakšnih dveh tednih in jih skoraj pozabil. Prva dva tedna smo se vsi trudili govoriti bolj knjižno, potem pa smo se vsi sprostili.

Sarč: Prve tri dni je bilo malce čudno, pozneje pa ne več. Tudi zunaj nas kamere spremljajo na veliko mestih, trgovinah, centrih, bankah ... Jaz sem si to tako predstavljala, saj sem se lahko hitreje sprostila. Pozneje sem bila na kamere pozorna le še v kopalnici.

Lea: Kaj sta se naučila v šovu oz. koliko vaju je šov spremenil?

Deni: To ni bila samo dogodivščina, ampak življenjska izkušnja, ki je spremenila moje poglede na življenje. V Kostariki sem imel veliko časa, da sem lahko v miru razmišljal o sebi in globlje spoznaval svoj značaj, svoje reakcije ter razmišljanje. Skupaj s snemanjem sem v Kostariki preživel 63 dni. V tem času sem zagotovo spremenil svoje prioritete v življenju ter razmišljanje.

Sarč: Pridobila sem ponovno zaupanje v moške, saj zaradi slabih izkušenj v preteklosti nisem pričakovala, da ga bom še kdaj ... Izgubila sem strah pred mrčesom, žuželkami in skokom na glavo v vodo. Šov pa me je tudi malce okrepil in se bom v življenju velikokrat še bolj hitro pobrala. Karakterno se veliko nisem spremenila.

Lea: Je bilo težko skrivati, da sta zmagovalca, glede na to, da je bil šov posnet že poleti?

Deni: Zelo težko je bilo, saj ko si šel ven, te nihče ni več pozdravil, samo še spraševali so: 'kdo je zmagal?' Jaz nisem povedal nikomur, ker sem hotel, da bo večji šok za družino in prijatelje.

Sarč: Vsak dan me je ogromno ljudi vprašalo, kdo je zmagovalec, in vsak je mislil, da je bil edini, ki je to vprašal. Izgovorov sem imela ogromno: da bo zmagovalca vseeno izglasovalo občinstvo in da še ne vem. Govorice so krožile o Domnu, Gabru, Anastaziji ... In sem včasih potrdila. Včasih pa sem le rekla, da jim nočem pokvariti gledanja in da odgovora ne bodo dobili. Nekateri so bili zelo naporni in je bilo težko.

Lea: Se je bilo težko ponovno privaditi na normalno življenje?

Deni: Jaz sem potreboval kakšne tri dni, saj sem bil navajen na mikrofon, da so se luči prižigale same, navajen sem bil na nekakšno okolje, v katerem sem živel 48 dni, ter na skupino 10 ljudi. Tako da mi je bilo malo čudno, ko sem prišel v kakšen klub, ki je bil poln ljudi.

Sarč: Da, potrebovala sem nekaj dni, da sem nehala iskati mikrofon. Več časa pa sem potrebovala, da sem se navadila na spanje v domači postelji, saj sem velikokrat mislila, da se bom zbudila v Paradise Hotelu in sem se mame kar ustrašila, ko me je zbudila. Rekla je, da sem med spanjem govorila nenavadne stvari in da nikoli nisem mirno spala, včasih jo je že pošteno zaskrbelo.

Lea: Bi se še enkrat prijavila v šov?

Deni: Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi se zagotovo še enkrat prijavil na ta šov, saj je bila super življenjska izkušnja, ki je morda v življenju ne bom več dobil.

Sarč: Bila sem zelo negotova, ko sem se odpravljala v Kostariko, saj nisem vedela, kaj pričakovati. Velikokrat sem si vmes premislila ... A danes sem srečna, da se nisem ustrašila. Ni mi žal, ponovila bi!

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del