Denis Avdić je glas, ki mu vsako jutro radi prisluhnejo številni Slovenci. In če ga tam zamudijo, ga lahko vidijo na TV. Če jim tudi na televiziji ne uspe ujeti večnega zabavljača, pa ostaneta oder in stand up v živo. Kot bi rekli naši sosedje: "Bilo kuda, Avdić svuda".
Udar po moško: po vsej Sloveniji, nabito poln Kongresni trg ... ste pričakovali tak uspeh?
Pričakoval ga nisem, sem si ga pa noro želel. Ko stopim na oder in je pred menoj 15 tisoč ljudi, se mi noge same od sebe tresejo, glas, kot da hoče malce drhteti, in vse skupaj se zdi nerealno. Nekje po desetih minutah se umirim in poskušam čim bolj uživati, gledati ljudi in se nekako povezati z njimi. Hvaležen sem za vsak njihov aplavz, smeh, vzklik, za vse. Meni je enako dober kompliment, če mi rečejo, da sem dober ali da sem budala. Vem, kaj mi želijo povedati s tem. (smeh)
Je nadaljevanje Udara po moško 2 logična posledica tega uspeha?
Udar po moško 2 je posledica tega, da nisva še vsega povedala. Imam še ogromno nekih zgodb. Že prva predstava naj bi bila dolga 90 minut. Jaz pa sem bil na odru in jim želel povedati vse, kar imam za povedati. V nekem hipu sva z Valičem ugotovila, da je skoraj uro in pol dolga predstava dovolj. In že na začetku sva si rekla, da bova naredila še dvojko. Preprosto ni šlo vse v enko. Policijske zgodbe, moje bosanske korenine, zdaj imam še nekaj zgodb o nosečnosti, porodu, starševstvu ... Pustim, da se mi stvari zgodijo, in potem jih povem. Ali pa spremljam dogodke in se nanje odzovem po svoje. Če se ljudje smejijo, je to to.
Bosta koncept nadgradila, dopolnila, še izboljšala? Ljudje od vaju pričakujejo vedno le najboljše - je to velik pritisk, odgovornost ...?
Pritisk te dela boljšega. Prav je tako, da ljudje pričakujejo od tebe najboljše, tudi sam od sebe to pričakujem. Ali bo predstava dobra, pa bodo povedali ljudje. Ko se mi doma nekaj zgodi in se smejim, si dogodek zapišem, moja pa zraven nori, češ tega pa že ne boš dal v predstavo. Takrat vem, da je dobro in da bom to delil z ljudmi. (smeh)
Tudi sicer ste medijsko izjemno prepoznavni; najprej radio, potem predstave, pa zdaj televizijska oddaja. Od kod energija in kako vam logistično uspeva prepletati vse obveznosti ter obenem biti mladi očka?
Kaj pa vem. To so vse stvari, ki jih rad delam in vsega tega ne jemljem kot delo. Otrok pa je marsikaj spremenil in jeseni bom moral upočasniti tempo. Ne gre več tako na polno. Moja je rekla: Razumem, da imaš dve službi, ampak da imaš tri, to pa ne gre. (smeh)
Kako se sicer znajdete v starševski vlogi; kaj je najbolj prijetno in kaj najbolj naporno?
Najbolj luštna stvar: Tima je star tri mesece in že prepoznava glasove. Zjutraj na Radiu 1, ko sliši Deželaka, ne reagira, ko se oglasim jaz, pa obrača glavo in gleda okoli. Ko je bila predstava na Planetu in je bil po TV Valič, prav tako ni bilo posebnega odziva, potem pa je slišal moj glas, začel gledati proti televiziji in potem se je smejal. Imam čudovit telefonski posnetek. Naporno pa je bolj za Ano, ker je večinoma sama z njim. In mami ga je čisto razvadila. Zdaj bo dva meseca okusil trdo očetovsko roko. (smeh)
Vas partnerica podpira pri vseh projektih, je nekako tudi navdih?
Seveda. Čeprav je zaradi otroka vse skupaj zelo naporno. Sploh TV-oddaja mi je vzela ogromno časa, danes je tako rekoč prvi dan, ko bomo od rojstva vsi skupaj ves dan doma. A tako to je.
Stand up, pa radijske teme in televizijski scenarij: vse zahteva en kup dobrih idej, vedno nove šale ... Je težko najti vsebino, za katero veste, da bi znala vžgati med Slovenci?
Hvala bogu za odlično ekipo. Sam bi bolj težko ustvarjal dan za dnem. Imam odlično ekipo, s katero se super razumemo. Vsak doda svoj delček na radiu in na TV. Brez njih se lahko kar upokojim. Stand upa pa ne morem delati tako, da pišem fore. Nekako se mi mora nekaj v življenju zgoditi, da potem to povem.
Zakaj so šale o Bosancih (še) vedno tako zelo priljubljene?
Odvisno, kako jih poveš. Zadnjič sem prebral dobro foro. Kako veš, da je Denis Avdić Bosanec?! Zato, ker ti to pove, še preden se ti predstavi. (smeh) Ni pomembno, o čem govoriš, temveč kaj poveš in kako to poveš. Vsaka šala, ki na koncu izzove smeh, je zame dobra.
Imate kakšne negativne izkušnje z oboževalkami?
Samo eno in ta se je dobro končala. Vsak dan je na radio prišlo več kot 300 SMS-sporočil. Na koncu se je ugotovilo, da je bila gospodična duševno bolna in je potrebovala pomoč. Upam, da je danes z njo vse v redu. Nisem neki nedostopen tuji zvezdnik. Z nami radijci lahko vedno poklepetaš kjerkoli. Vsak dan me lahko pokličeš na radio 080 21 80, komentiraš, pohvališ, grajaš ... To je to.
Ste si kdaj želeli nastopati zunaj meja?
Nikoli. Ne vem, zakaj bi si. Enkrat sem nastopil na mednarodnem radijskem seminarju v Berlinu lani aprila. Imel sem 20-minutni stand up v angleščini. Med občinstvom je bil tudi lastnik šestih radijskih postaj v New Yorku. Po nastopu me je želel zaposliti in mi dejal, da bom v petih letih zvezda v Ameriki. Rekel sem: Hvala, Slovenija mi povsem ustreza.
Kakšno bo vaše poletje, kaj časa za počitek?
Naspal se bom, pobrisal ogromno dreka, se zredil za pet kilogramov in se vrnil spočit za novo sezono.
Septembra pa velika premiera! Je ob takem podvigu kljub kilometrini prisotna trema?
Vedno imam tremo. Vedno me tik pred nastopom kakat, prvih 10 minut na odru pa imam občutek, da se bom 'poscal'. Zadržujem in upam, da mi ne bo ušlo. Potem pa vse skupaj izgine in začnem uživati. Trema pa je vedno prisotna. Je pa res, da komaj čakam, da se začne. (smeh)
Domen Mavrič za revijo Story
