Denis Malačič: "Kdo smo mi, da bi sodili drugim?"

"V osnovni šoli sem zaradi debelosti dobil sladkorno bolezen." (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Story
2. 2. 2014

To se pogosto sprašuje Denis Malačič, ker ga jezi, da se ne znamo spopadati z drugačnostjo. Sam ne obsoja, ampak razume. Pretekel je Slovenijo, da bi pomagal nedonošenčkom, se udeležil treninga nizozemskih invalidk v sedeči odbojki, premagal odvečne kilograme in postal maneken.

Denis, ki ga zadnje čase lahko spremljamo na nacionalnem programu, še vedno pogumno premaguje življenjske izzive in navdihuje z domiselnimi dobrodelnimi projekti ter pozitivno energijo. Ob vseh aktivnostih ostaja zvest sebi, druge pa spodbuja na poti do zvezd.

Kako ste zadovoljni z delom v redakciji oddaje Dobro jutro?

V ekipi oddaje Dobro jutro sem se res našel. Ustreza mi format oddaje, vsebina je življenjska in precej razgibana, tako da lahko prav vsak najde kakšen zanimiv del zase. Z ekipo smo se ujeli in smo v teh nekaj tednih, odkar sem se jim pridružil, preživeli skupaj že ogromno lepih in zabavnih trenutkov.

Vas delo izpopolnjuje? Nameravate ostati v razvedrilnih televizijskih vodah?

Vedno sem si prizadeval početi tisto, kar me veseli in izpopolnjuje. Vesel sem, da imam dovolj poguma in vztrajnosti, da sledim svojim željam in živim svoje sanje. Včasih je težko, ogromno je odrekanj, ogromno zavrnitev, ampak iz neznanega razloga me kljub vsemu še vedno vleče naprej. Tega sem res vesel. Roko na srce, devetmesečno obdobje, ko sem bil brez televizijskega dela, me je resnično morilo. Trenutno mi razvedrilni program res bolj ustreza kot informativni, ampak bomo videli, kam me bo čas pripeljal ... Upam le, da bom imel v prihodnosti priložnost delati več pred kamero kot za njo. Na obeh straneh mi je všeč, ampak ko imaš neposreden stik z gledalci, je občutek res fantastičen!

Denis

Kako se kot Prekmurec počutite v Ljubljani?

Nisem eden od tistih, ki 'predalčkajo' ljudi na podlagi tega, od kod prihajajo. Zame so vsi enaki, pa naj bodo Štajerci, Primorci, Gorenjci, tujci ... Ljubljana mi je všeč, v teh tednih sem jo spoznal v drugačni luči kot predlanskem, ko sem bil v prestolnici dobre štiri mesece zaradi druge karierne priložnosti, ki pa se ni razvila. Maribor mi je blizu, ker sem tam preživel dijaška in študentska leta ter začel prve korake v svet medijev. Prekmurje pa je ne glede na vse še vedno moja domača pokrajina in tja se vedno z veseljem vračam.

Poznamo vas tudi po projektu Denis Malačič in 100 izzivov. Kako napreduje?

Projekt 100 izzivov se je začel maja, in sicer zato, da se v enem letu lotim stotih izzivov in jih uspešno izpeljem. Po nekajtedenskem premoru (zaradi dela na RTV) sem se odločil, da projekta ne omejim na eno leto, ampak ga podaljšam. Želim si namreč, da bi bil vsak izmed stotih izzivov nekaj posebnega, nekaj, česar ne bi doživel, če se projekta ne bi lotil. Če bi izzive želel izvesti v enem letu, bi nekatere opravljal pod časovno prisilo in tako številni izzivi verjetno ne bi dosegli svojega namena.

Lahko izpostavite izzive v okviru projekta, ki so vam posebej ostali v spominu?

Eden od tistih, na katere sem najbolj ponosen, je dobrodelni tek čez Slovenijo, ki je bil dolg več kot 400 kilometrov. Neverjetno doživetje, ki je v moje življenje pripeljalo ogromno ugotovitev o sebi, okolici, ljudeh, spoznal pa sem tudi številne pozitivno naravnane posameznike, ki so me prišli nesebično podpret. Prav tako sem vesel treninga z nizozemsko žensko reprezentanco v sedeči odbojki. Punce so bile invalidke, nekatere brez nog, druge brez rok, ampak v vsej tisti pozitivi, ki je bila prisotna na treningu, sploh nisem zaznal, da jim kaj manjka.

Sledil je moj prvi triatlon, ki sem ga v družbi dveh prijateljev izpeljal do konca, in smo se - čeprav smo bili diskvalificirani zaradi prevelikega števila menjav na progi - počutili kot zmagovalci. Ne smem pa pozabiti plesne točke Try pevke Pink, ki smo jo uprizorili na 10. jubilejni letni produkciji plesne šole Sebastian. Prvič sem imel na odru občutek, da bom v vsakem trenutku omedlel! Nekako mi je uspelo zdržati do konca in danes ostaja res lep spomin na točko, ki je ob koncu doživela tudi stoječe ovacije. Izjemno je bilo!

Česa pa se nameravate lotiti v prihodnosti?

Glede na to, da moram izpeljati še približno 90 izzivov, jih večina še sploh ni znanih - navdih zanje dobivam med vsakodnevnimi stvarmi, od prijateljev, znancev, lahko mi jih predlagate tudi vi! Med temi, ki so v načrtu, se najbolj veselim letošnje ponovitve dobrodelnega teka. Letos bom s prijatelji za sedem pomoči potrebnih življenjskih zgodb pretekel okrog 700 kilometrov v sedmih zaporednih dneh.

Neverjetne izkušnje bodo nedvomno tudi podiranje rekorda v najdaljšem vodenju radijskega programa (ta trenutno znaša okrog 185 ur), obisk znane romarske Jakobove poti, skok s padalom z Urško Čepin, glavna moška vloga v gledališki predstavi Kuharica brez licence, ki nastaja na podlagi priljubljene knjižne uspešnice prekmurske avtorice Simone Rituper, pole dance (ples ob drogu), snemanje filma in vse drugo ... Vsakega izziva se veselim, ker verjamem, da mi bo prinesel nekaj več. Nekaj, kar me bo pripeljalo do tiste točke, ko bom lahko na stara leta rekel: "Tako, res sem življenje zajemal s polno žlico!"

Denis

Kateri je bil do zdaj za vas največji življenjski izziv?

Moj življenjski izziv je življenje samo. Skoraj vsakodnevno se moram spopadati s posamezniki, ki me poskušajo prepričati, da hodim po napačni poti, in me želijo krojiti po svojih lastnih merilih, ampak se ne dam! Vsake toliko se sicer strem in padem v fazo, ko nisem več samozavesten, vendar sem hvaležen nekomu tam zgoraj, ki me vedno znova vrne nazaj na pot in mi vliva pogum, da sledim svojemu srcu in ostajam zvest sebi.

Uspešno ste izpeljali tudi nekaj dobrodelnih akcij. Kaj vam pomeni dobrodelnost?

Rad pomagam drugim. In rad širim med ljudi dobra dejanja. Vesel sem, da je vse več takih, ki se zavedamo pomena pomoči socialno ogroženim in jim poskušamo z malenkostmi vsaj malo polepšati življenje. To, kar je za nas malo, je mogoče za nekoga veliko. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem, ki ste mi priskočili na pomoč v preteklih akcijah, obenem pa hvala tudi vsem, ki mi boste pomagali pri naslednjih. Nekaj idej je že v zraku, realizacija pa, verjamem, se bo zgodila kmalu.

Preden ste začeli delati na televiziji, ste se ukvarjali tudi z manekenstvom. Vas kaj vleče nazaj na modne brvi?

Vsekakor me vleče. Lani sem poskušal nase spet opozoriti z udeležbo na izboru za mistra Slovenije, ampak sem od tekmovanja odstopil zaradi pokrivanja terminov z dobrodelnim tekom čez Slovenijo. Tek, s katerim bi pomagal nedonošenčkom, se mi je zdel pomembnejši kot razkazovanje telesa pred žiranti.In danes vem, da ni bila napačna odločitev. Tek čez Slovenijo mi je res ponudil ogromno. V manekenstvo se bom tako poskušal vrniti letos, že čez nekaj tednov bom z ekipo posnel nove fotografije za 'book', te pa bomo poslali tudi na agencije v tujino.

Boste ostali v Sloveniji ali nameravate najti srečo v tujini?

Slovenijo sem v teh letih, odkar se poskušam uveljaviti v medijskem svetu, dodobra spoznal. V Prekmurju in na Štajerskem, se mi zdi, sem izčrpal vse možnosti za napredovanje v karieri, selitev v Ljubljano pa je odprla nove priložnosti. Videl bom, kakšne bodo stvari v prihodnjih tednih in mesecih, je pa res, da si že od nekdaj želim nadaljevati kariero v tujini.

Ogromno prijateljev je šlo čez mejo, nekateri so se vrnili, drugi ne, vsem pa je skupno to, da so v drugi državi doživeli marsikaj nepozabnega, kar jim je pomagalo tako pri osebni rasti kot pri karierni perspektivi. In vem, da je tam zunaj ogromno priložnosti. In če ne bom šel, ne bom nikoli vedel, kaj bi se lahko zgodilo. Pravijo, da se pravo življenje začne šele takrat, ko zapustiš varni pristan. In prav tako pravijo, da je sreča na strani pogumnih. Torej, zakaj ne?

Denis

Slišati je, da nameravate v kratkem opraviti izpit za osebnega trenerja. Kaj vas je spodbudilo k temu?

Za izobraževanje za osebnega trenerja sem se odločil predvsem zaradi sebe. V osnovni šoli sem zaradi debelosti dobil sladkorno bolezen, v srednji šoli sem zaradi lenobe in sovraštva do telovadbe ponaredil zdravniško opravičilo za telovadbo, zaradi česar sem skoraj dobil ukor pred izključitvijo. Pozneje sem se po spletu okoliščin lotil manekenske kariere, kjer ni bilo prostora za odrekanja in odvečne kilograme. Pa vendar so me ti vedno spremljali. In ko se zgodi, da te tvoja boljša polovica zapusti zaradi takih bizarnosti, kot je ta, da ji nisi več privlačen, se streš in ugotoviš, da moraš nekaj storiti. Posledično zaradi drugih, ampak predvsem zaradi sebe, da se boš sam bolje počutil.

Z lanskim začetkom projekta 100 izzivov sem dokončno ugotovil, da športa ne sovražim. Nasprotno, ogromno mi pomeni in s svojo zgodbo spremembe želim postati motivacija tudi številnim posameznikom, ki se morda srečujejo s podobnim problemom. Vem, da bom z izobraževanjem pridobil ogromno znanja, vem, da bom lahko pomagal tako sebi kot drugim, da bodo spremembe vidnejše prej in da bom lahko živel bolj zdravo, pozitivno in bolj samozavestno. To, da gre za mednarodno licenco, pa je samo še pika na i. Če bom kdaj res zakorakal čez mejo in gradil kariero v tujini, mi bo ta licenca nedvomno pomagala tudi k lažjemu preživetju.

K vašim hobijem spada tudi fotografija ...

Ko se enkrat znajdeš pred objektivom, spremljaš celoten proces, tudi tisti, ki se dogaja za aparatom, česar posameznik ob ogledu fotografije ne vidi. In kar hitro me je začelo zanimati tudi delo za objektivom. Pred tremi leti smo kupili profesionalni fotoaparat, s katerim sem začel fotografirati povsem vsakdanje trenutke, in ugotovil, da me fotografiranje navdušuje in da rad odkrivam posebnosti, ki bi jih rad ujel v objektiv. Vsak dan najdem nešteto različnih motivov, ki bi jih rad dodal v svojo zbirko ujetih trenutkov, in upam, da se bom v prihodnosti s fotografijo ukvarjal še več kot do zdaj.

S fotografijo je menda povezan tudi eden od vaših prihodnjih projektov?

Res je. Pred meseci sem začel tudi projekt TI=JAZ, ki nosi sporočilnost: 'Vsi enaki, vsi enakopravni'. Idejo za projekt sem dobil ob gledanju videospota The Best Thing About Me Is You Rickyja Martina, v katerem je tudi napis You=Me. No, tako njegov spot kot moj projekt nosita sporočilo, da se moramo spoštovati, sprejemati drugačnost in preprosto živeti v harmoniji. Navsezadnje, kdo smo, da bi sodili drugim? In prav prek fotografije želim letos pripraviti razstavo, ki bo med obiskovalce prinašala to sporočilo. Pred objektiv bom povabil številne posameznike in prek obrazov, ki jih lahko srečate na ulici, pokazal, da smo si ne glede na razlike, ki jih nekateri opažajo in jih predvsem izpostavljajo v negativni luči, navsezadnje povsem enakovredni. Vsak ima pravico, da živi svoje življenje tako, kot si želi.

Kje se vidite čez 10 let?

Želim si, da bo takrat moja življenjska zgodba navdih drugim, da sledijo svojim sanjam, gradijo pot do zvezd, ki jih želijo doseči, in predvsem, da so ne glede na vse možne ovire, s katerimi se spopadajo v vsakdanu, zvesti sebi. Zase pa upam, da bom še naprej delal to, kar me veseli, da bo na knjižnih policah že moja zgodba o 100 izzivih in da bo prodajna uspešnica! Imam ogromno želja - od plavanja z delfini, odkrivanja različnih kultur sveta do dela z otroki, ki so na robu socialnega propada, in inspiracijskih zgodb, ki jih želim širiti med ljudi. Sam sebi sem že motivator, upam, da bom čez deset let tudi drugim.

Napisala: Tjaša Banko

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 05/2014

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 05/2014

Story Story 05/2014, od 22. 01. 2014