Domen Valič: "Nisem mlečnozobec"

Domen Valič (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
31. 3. 2014

Pomlad se je že veselo nasmihala, ko sva se z elegantnim mladim igralcem dobila na kavici. Domen Valič je nadvse simpatičen sogovornik, ki mu ni težko iskreno spregovoriti tako o novi predstavi kot o zasebnem življenju.

Zakaj ste se odločili narediti samostojni projekt?

Če se malce pošalim: pomanjkanje dela. In denarja. (smeh) Matej je moj najboljši prijatelj in med prvomajskimi prazniki se velikokrat odpraviva na Krk. On se že veliko let ukvarja z glasbo, pa je beseda nanesla na teater. Malo sva razpravljala, kako narediti monokomedijo, monodramo, snula ideje. Ko sem zjutraj vstal, je napisal že štiri strani. Nato je še pisal in čez dva, tri mesece je imel že končno obliko, ki sva jo nato dopolnila, nekaj črtala, skratka izklesala.

In tukaj je Zapornik 3.2.3.

Matej mi je postavil skorajda ultimat; rekel je, da je čas, da izvedeva projekt. Nisem se mogel kaj dosti upirati, našla sva termin, ki nama je obema časovno ustrezal, in preprosto naredila stvar.

In kakšni so odzivi?

Super! (smeh) In premiera in prva repriza sta bili odlični, pohvale prihajajo z vseh strani, da je in dobro napisano in dobro izvedeno. Kar mi je seveda v veliko veselje in kompliment. To je kar velik izziv za igralca.

Vprašanje se ponuja kar samo: ste to morda naredili, da bi se postavili ob bok bratu Vidu?

Ne, saj to ni stand-up. V osnovi gre za gledališko formo, tudi za igralca, saj je to monoigra. V predstavi je 11 likov, nekateri imajo samo nekaj replik, drugi več sklopov. Največji izziv je, da sam narediš shizofreno predstavo, ki je za gledalca prijetna. Ne samo to, tudi da ga intrigira in da nekaj od tega odnese. Glede na odzive mislim, da sem s to predstavo želeno tudi dosegel.

Katero sporočilo pa bi radi predali gledalcem?

Prav je, da sami razmislimo, kaj je prav in kaj ni. Čisto smiselno je, da se znajdemo v vlogi žrtve, ampak moramo delovati v imenu skupnega dobrega. Če na poročilih gledam nekaj in se s tem ne strinjam, ni nič narobe s tem. Ampak ni pa prav, da zatiram tudi vse poskuse, da se to spremeni. Tako nekako.

Pa bi vi kaj spremenili?

Hja, z leti sem se zagotovo že kaj naučil. Predvsem ne biti naiven, ampak obenem pa menim, da je pametno in nujno biti naiven. Vsaj malo. Vse, kar na sebi želim spremeniti, pride. Samo od sebe. Če delam za to, pride. Ali pa se kažejo vsaj zametki, da to prihaja. Sproščeno grem naprej, proti ciljem, vendar brez ihte.

Ampak impulzivnost je pa le dobra!

Sploh v gledališču, da. Nekdo je bistroumno rekel: 'Teater je tako kot vrt. Nekaj lahko narediš z motiko takoj, za druge stvari pa moraš pustiti času čas.'

In če vaš čas še prihaja, katere bi bile vaše velike želje?

Zame je velik uspeh že, da delam to, kar si želim delati.

Lepi ste tudi ...

No, to se bo verjetno zdaj začelo zmanjševati ... (smeh) Če pomislim na svoje želje, pa ... morda bi rad usmeril svoje delovanje tudi na področje filma. Počasi bo zagotovo šlo v to smer. Kot sem rekel, vedno pride to, kar potrebujem.

Pa vas zanimajo rdeče preproge?

Evropski film me zanima, seveda. Hvala bogu, z internetom in vsem, kar imamo, lahko dobro vidim, da nočem tega. Ti ljudje so po sedem večerov na teden na rdečih preprogah. In to zagotovo ni nič kaj prijetno.

Pa pustiva svetoboljske tematike. Vidva z bratom se tako dobro razumeta, da celo živita skupaj?

Da, drži. Že vzgajana sva bila v smislu, da se morava pogovarjati, ker sva brata. In v naši hiši je bilo pravilo, da se ne deremo. Čeprav včasih ni tako neumno, da se malo izkričiš. Z Vidom sva super; pred mojo premiero je prišel na vajo in podal svoje mnenje. In tudi on mene vzame za testno publiko, kadar dela nov material za svoje nastope. Vsekakor pa imava vsak svoj stav.

Da, fizično sta kar različna, pa tudi karakterno?

Pravijo, da sva si zelo podobna po glasu. Morda tudi delujem kot mlajši brat, pristop do soljudi je morda v primerjavi z Vidom bolj omiljen. Delam svoje, ob tem pa se trudim, da ne bi koga prizadel. Pri njem je tako, da je zelo neposreden in suveren. Ljudje torej takoj izoblikujejo svoje mnenje o njem in pogosto je tako, da sta samo dve možnosti: ali ga imajo radi ali pa ne.

Ste bili kdaj ljubosumni na njegov status ženskarja?

Ne. Uh, zanimivo, še pred kratkim sem zasledil, da so me nekje označili za mlečnozobca. (smeh) Zanimivo je, kako ljudje iščejo. Saj to delamo vsi. Ampak jaz to delam v svoji glavi. Ne bom pa tega napisal in stisnil enter. (smeh)

Če bi se lahko označili z nekaj besedami, kaj bi rekli?

Sem tisti model, ki je morda videti malce tišji, pa na prvi pogled deluje morda malce zmedeno. Naj vam zaupam, da ni tako, saj sem v sebi zelo odločen. In čeprav bom vmes morda kdaj klecnil, bom do tja, kamor sem si zadal, tudi prišel.

Napisala: Ana Marija Mitić

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 13/2014

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story Story 13/2014

Story Story 13/2014, od 19. 03. 2014