Že prvi igrani film o nogometaših Montevideo, Bog te je video!, ki ga je režiral srbski igralec Dragan Bjelogrlić, je bil še kako opažen, za drugega, ki je nadaljevanje prvega, Montevideo, vidimo se!, je dovolj, če rečemo, da je srčen in strasten.
Film Montevideo, vidimo se vsekakor presega nogometne okvirje.
Zagotovo nihče od nas ni nameraval narediti filma le o nogometu, nogomet je bil povod, želel pa sem, da je nekakšna metafora za življenje in nekatere življenjske vrednote. Šport je tudi zato zanimiv, ker neguje vsesplošne vrednote, kot so ekipno delo, preizkušnje, pogum, disciplina, vztrajnost, ki se tičejo tudi življenja. Potrudil sem se, da je to prek nogometa in drugih vsebin film, ki pripoveduje na več nivojih.
Kakšen pa je vaš odnos do nogometa?
Rad ga imam, vedno sem ga imel, tudi tekme rad gledam. Lahko rečem, da nogomet obožujem.
Kaj pa menite o strasti, ki je v filmu ne manjka?
Strast je ena od lastnosti, na katero veliko stavim, zelo je pomembna. Človek mora delati s strastjo in menim, da je tudi naša srbska mentaliteta povezana z njo. Včasih je strast lahko tudi nerodna, ampak tako pač je. Med tistimi, ki jih strast lahko pripelje do napak, in tistimi, ki nimajo strasti, sem za tiste, ki imajo strast, četudi delajo napake. Glede tega nimam dileme.
Ljudje vas bolj poznajo po filmskih in televizijskih vlogah, kaj je z gledališčem?
Trenutno tudi režiram, precej igram v filmih in na televiziji, zato ne utegnem igrati še v gledališču. Igram recimo v predstavi Let nad kukavičjim gnezdom, ki je že kultna predstava v Beogradu. Na repertoarju je že skoraj šest let, pa še vedno sprašujejo za vstopnice. Za igro v gledališču nimam veliko časa, ampak ko lahko, igram z veseljem.
Ste le bolj predani igri v filmih?
Ja, ta je le moj prvi izbor.
Zakaj ste se lotili režije ravno teh dveh filmov?
Tema je sama prišla do mene. Producenti so mi ponudili zgodbo o srbski - jugoslovanski nogometni ekipi, ki je leta 1930 dosegla tretje mesto v Urugvaju na prvem svetovnem prvenstvu v nogometu. Ponudili so mi zgodbo, češ da bi radi naredili nadaljevanko in film. Ponudili so mi jo kot kreativnemu producentu, da zberem ekipo. Vprašali so me tudi, kdo bi to lahko režiral. Nisem imel ideje. Ko smo vse skoraj začeli zlagati, sem nekako po dveh mesecih, čeprav sem že prej razmišljal, da bi se lahko ukvarjal z režijo, pomislil, da bi ga lahko režiral jaz. Res pa je tudi, da sem čakal na nekaj, kar bi me sprovociralo, da bi to naredil sam. Tako sem producentom sporočil svojo odločitev. Ko bo film zaključil svojo pot po republikah nekdanje Jugoslavije, bo pet let, odkar se ukvarjam z njim.
Že vaš prvi film Montevideo, bog te video! so si lahko ogledali tudi Kitajci, kar pomeni res ogromno občinstvo.
Drži in upam, da bodo videli tudi drugi film. Upam tudi, da ga bodo videli na velikih platnih, ker so prvega videli na televiziji. Predvajali so ga v soboto zvečer, ob udarnem terminu, tako da je imel ogromno gledanost.
Zakaj ste tako občutljivi na to, s kom delate?
Rad delam z ljudmi, ki so mi ljubi, blizu, da se z njimi dobro razumem. Veliko mi pomeni, da imam dobro ekipo, tudi kot producent sem rad delal z ljubo in dobro ekipo. To je veliko pomenilo predvsem mladim igralcem, ker so se počutili varno in so bili prijateljsko nastrojeni, kar je še posebej pomembno za tiste, ki so delali prvič.
Sta filma vplivala na mlade generacije, se zato kaj bolj odločajo za treniranje nogometa?
Danes je žal nogomet prerasel v nekaj drugega, kar je tudi že v filmu rahlo nakazano. Prav tako je bila moja teza v filmu, da je s prvim svetovnim prvenstvom nogomet postal planetarna stvar in počasi prenehal biti le igra. S tem, ko je nogomet postal globalno pomemben, je igra začela prehajati v drugi plan.
Ste kaj ponosni nase, na režijo dveh filmov in nadaljevanke?
Sem. Res je bilo naporno, vse druge stvari je bilo treba dati v drugi plan in se ukvarjati le z eno temo. Saj sem vmes tudi snemal svoje stvari, delal sem tudi celo eno predstavo, ampak nisem imel časa za njo in je ni več na sporedu. To je le bil velik projekt, ki je zahteval ogromno energije, dela, truda, časa ...
Kaj ste vi potegnili iz vsega skupaj?
Da se ne bo slišalo neskromno, ampak menim, da sem ukvarjajoč se s temi ljudmi in dobrimi stvarmi morda tudi sam postal boljši človek.
Ste z režiranjem obeh filmov dobili občutek, da lahko vplivate na svet?
Ko si v položaju režiserja, lahko kreiraš svet, kot smo ga mi s tem filmom. Ko ustvarjaš film ali umetnost na splošno, lahko sam izbiraš, s čim se boš ukvarjal. Lahko se ukvarjaš s hudobnimi ljudmi, slabimi postopki, če pa se ukvarjaš z dobrimi in simpatičnimi ljudmi, potem kreiraš svet, ki je sestavljen iz dobrih ljudi, ki sicer imajo svoje slabosti, ampak se v bistvu potrudiš, da tudi v tistem najslabšem najdeš nekaj dobrega. Verjamem, da ko se človek ukvarja z dobrim, preprosto z razmišljanjem in čutenjem tega morda lahko postanete boljši.
Se v spominu še kaj vračate k nadaljevanki Boško Buho, k svojim igralskim začetkom?
Vračam se, čeprav je od tega že več kot 35 let. Gre za spomine, ki so določili moje profesionalno življenje.
Ste prišli na dober okus glede režiranja?
Ko sem zaključil film, sem si rekel: "Ne vem, kdaj bom ponovno režiral," To me je precej izčrpalo in tudi želel sem se vrniti k igri. Po drugi strani mi je uspeh vrnil apetit po režiji in možno je, da se bom kmalu domislil, kaj bom delal. Za zdaj nimam pripravljenega nobenega projekta.
Napisala: Suzana Golubov
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču